Ker tokrat ameriški predsednik direktno in izrecno pritiska na znižanje obrestnih mer, za katero se zdi, da po njem ni močne potrebe, so pričakovanja o usklajenosti centralnobančne politike zahodnih držav zelo zmerna. Sploh ker se zdi, da se tudi politika centralnih bank vedno bolj uporablja kot orodje v geostrateškem prerivanju na globalnem zemljevidu.
Inflacijski podatki, še posebej rast cen pri proizvajalcih, se zadnje mesece zopet krepijo. Razlogi seveda tičijo predvsem v uvedbi carin, in to je eden glavnih razlogov, zakaj Fed čaka z znižanjem obrestnih mer. Krepiti se je začela tudi inflacija v storitvenem sektorju, kar nekateri pripisujejo Trumpovim ukrepom proti ilegalnim imigrantom, ki so zasedali slabo plačana delovna mesta in morajo delodajalci zdaj plačevati več zakonitim prebivalcem. Trump trdi, da je oboje prehodnega značaja, kadar seveda ne trdi, da so podatki lažni. Njegova želja je, da bi Fed znižal obrestne mere ne samo za 0,25 odstotne točke, ampak kar za eno ali celo dve odstotni točki. A na drugi strani so delniški trgi na rekordih in vrednotenja blizu rekordov iz pikakom balona iz začetka leta 2000, če primerjamo cene in dobičke (P/E kazalec), ter na absolutnih rekordih, če gledamo vrednost celotnega premoženja in tržne kapitalizacije ali pa tržno vrednost vseh podjetij na borzi v primerjavi z ustvarjenim BDP. Močan rez v obrestne mere bi dodatno napihnil borzne cene delnic. Podoben učinek bi doživel tudi drag nepremičninski trg, in čeprav bi cene hipotekarnih kreditov nekoliko upadle, bi bil verjetno skok cen nepremičnin večji in jih s tem naredil še bolj nedostopne povprečnemu Američanu.
Trumpova glavna predvolilna obljuba je bila, da bo Amerika spet velika. Da to doseže, se mora znebiti dela dolga oziroma zmanjšati zadolženost. Julija so druga največja postavka v ameriškem proračunu za »socialno varnostjo« postale »obresti« na ameriški dolg. V luči tega je treba gledati pritiske na Fed po znižanju obrestne mere in seveda carine na uvoz v ZDA. A oboje je obliž na veliko krvavečo rano. Američani morajo zmanjšati trošenje, kar bo v potrošniški družbi, ki so jo gradili zadnjih 50 let, težko in bo trajalo precej več časa kot mandat obstoječega predsednika. Zmanjševanje potrošnje bo imelo precejšen vpliv na rast BDP, saj zasebna potrošnja predstavlja približno 70 odstotkov ameriškega BDP. Če ZDA zmanjšajo rast BDP, če gredo bolj po poti Evrope, potem pade predvolilna obljuba o »Veliki Ameriki«. A sreča v tej »zadolženi« nesreči je, da se vsi veliki konkurenti ZDA za prestol svetovnega voditelja spopadajo z istim problemom. Preveč dolga za premalo rasti. ZDA, Kitajska, Japonska in tudi Evropa so rast zadnjih desetletij v precejšnji meri zgradile na dolgu. A ker je varčevanje nepriljubljeno in volilci vsakokrat izvolijo tistega drugega, ki prinaša manj zategovanja pasu, se zdi, da se bo dolg ustvarjal naprej in da se bo to smrdljivo konzervo brcalo dalje po cesti. Fed bo zato slej ko prej zarezal v obrestne mere, najkasneje poleti 2026, ko bo guvernerja Powlla nadomestil Trumpu bolj prijazen šef Feda. To pomeni, da bo vsakršno »otipljivo« premoženje še naprej pridobivalo vrednost, merjeno z dolarji ali evri. Pa naj bodo to delnice dobro stoječih podjetij, nepremičnine, zemlja ali zlato. Slednjega se namreč ne da ustvariti v neomejenih količinah s pritiskom na računalniški gumb.
