Desetine milijonov evrov, ki se stekajo v sklad za podnebne spremembe, je v minulih letih ostalo neporabljenih, zato so preteklim vladam očitali, da sklada ne znajo osmisliti. Odhajajoča vlada teh težav ni imela. Denar je porabljala na najrazličnejše načine in za projekte, ki z namenom porabe – za blaženje podnebnih sprememb – nimajo prav veliko skupnega, zato je vlada v odhodu deležna predvsem kritik, da je denar iz podnebnega sklada porabljala nenamensko. V izteku zime in dobra dva meseca pred volitvami se je denimo vlada Janeza Janše odločila, da bo z energetskim vavčerjem pomagala prebroditi energetsko krizo izbranim skupinam prebivalstva. Z interventnim zakonom je okoli 710.000 upravičencem dodelila 150 evrov enkratnega solidarnostnega dodatka, šlo je za tako imenovani energetski vavčer, skupaj torej 106 milijonov evrov. Denar je črpala iz sklada za podnebne spremembe, ki ga upravlja ministrstvo za okolje in prostor pod vodstvom Andreja Vizjaka. V sklad naj bi se do leta 2023 nateklo slabih 430 milijonov evrov, kar pomeni, da je za izplačilo energetskih vavčerjev vlada porabila tretjino načrtovanega denarja. Za primerjavo: lani je bilo iz sklada počrpanih skupaj slabih 80 milijonov evrov.
Revščina ni povezana z blaženjem podnebnih sprememb
Okoljske nevladne organizacije poudarjajo, da je revščina sistemski problem in da mora biti kot tak naslovljen, energetski vavčer pa da je solidarnostni dodatek in zato ne bi smel biti financiran iz omenjenega sklada. Zakon o nujnih ukrepih za omilitev posledic zaradi vpliva visokih cen energentov sploh ne more biti podlaga za črpanje. To je temeljni zakon o varstvu okolja, ki pa ne predvideva take porabe, saj ne gre za ukrep za blaženje in prilagajanje posledicam podnebnih sprememb, temveč za socialni ukrep, kar dokazujejo tudi sama merila za delitev vavčerjev in dejstvo, da je za to pristojno ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Solidarnostni dodatek je posledica dviga cen energentov in slabega socialnega statusa državljanov, program energetske revščine – termin, pod katerega je vlada skrila izplačilo vavčerjev – pa v jedru pomeni zamenjavo kurilnih naprav, izboljšanje izolacije stavb ...
A to ni bil edini sporen ukrep, spodbujen s sredstvi iz podnebnega sklada. Nevladne okoljske organizacije namreč že leta opozarjajo, da so sredstva sklada porabljena za področja, ki niso povezana z blaženjem niti prilagajanjem posledicam podnebnih sprememb in so tudi strateško zgrešena.
Lani je ostalo neporabljenih
135 milijonov evrov
»S porabo sredstev iz podnebnega sklada smo imeli doslej kar nekaj težav,« pravi Barbara Kvac iz društva Fokus. »Po eni strani ukrepi, ki zaidejo v program porabe, niso vsi najbolj smotrni, včasih so celo sporni z vidika doseganja ciljev zmanjšanja izpustov in prilagajanja,« je opozorila in dodala, da so s trenutno veljavnim programom predvideli ogromne vsote denarja za kritje posrednih stroškov zaradi izpustov toplogrednih plinov. Preko tega ukrepa bo peščica energetsko najbolj potratnih podjetij v državi deležna subvencij za nakup električne energije. Drugi tak primer je financiranje obnove za odpravo posledic naravnih nesreč, ki je v program uvrščena kot ukrep prilagajanja – a to ni. Naravne nesreče so namreč posledica neukrepanja na področju podnebnih sprememb, za odpravljanje posledic naravnih nesreč bi potrebovali integralna sredstva.
Težave sicer še zmeraj nastajajo tudi pri črpanju sredstev, ki so na voljo; sredstva v skladu ostajajo iz leta v leto neporabljena. Konkretno, leta 2019 je ostalo neporabljenih 85,9 milijona evrov, ki so jih prenesli v naslednje leto. Leta 2019 je ostalo neporabljenih kar 110,4 milijona evrov, leta 2020 135 milijonov evrov in lani dobrih 185 milijonov evrov, kažejo podatki okoljskega ministrstva. »Ker imamo omejena sredstva za podnebno ukrepanje nasploh, s tem nastaja škoda – izvede se manj ukrepov, kot bi se lahko. Smiselno bi bilo, da bi sredstva podnebnega sklada namenili za ukrepe na področjih, kjer so potrebe največje in jih je težje financirati iz drugih virov. Izboljšati bi bilo treba tudi transparentnost načrtovanja in porabe sredstev,« je izpostavila.
Zmanjkalo bo najmanj osem milijard – na leto
Da denar ostaja, je pravzaprav presenetljivo, saj doseganje podnebno-energetskih ciljev tudi s finančnega vidika predstavlja enega največjih izzivov, s katerim se bo morala soočiti naša država. Povedano preprosteje: denarja ne bo dovolj. Do leta 2030 bi uresničevanje podnebno-energetskih ciljev, ki jih opredeljuje nacionalni energetsko-podnebni načrt (NEPN), zahtevalo okoli trikrat večji povprečni letni obseg investicij, kot jih je država izvedla v obdobju od leta 2016 do 2020, oziroma okoli štiri odstotke BDP več, je nedavno ocenil fiskalni svet. »Kljub temu, da bo za ta namen v obdobju do leta 2030 razpoložljiv precej večji obseg namenskih virov kot v preteklih letih, preostalo vrzel do v NEPN identificiranega obsega investicij ocenjujemo na okoli 2 odstotka BDP,« so zapisali.
Ocenili so, da je izpolnjevanje podnebno-energetskih ciljev v obdobju od leta 2016 do 2020 skupaj stalo okoli 5 milijard evrov oziroma okoli 2 odstotka BDP na leto. Okoli tri četrtine tega so predstavljala zasebna sredstva, ki pa so bila v pomembni meri mobilizirana z namenskimi državnimi in evropskimi spodbudami in subvencijami. Od danes do leta 2030 bi za uresničitev vseh projektov, opredeljenih v NEPN, potrebovali kar 28,4 milijarde evrov, kar v povprečju znese okoli 6 odstotkov BDP na leto. »V obdobju od leta 2021 do 2030 je po naši oceni iz identificiranih namenskih sredstev za investicije skupaj razpoložljivih od 11,6 do 12,3 milijarde evrov. To je v povprečju letno okoli dvakrat več kot v obdobju 2016–2020,« je zapisal fiskalni svet. »Vsekakor bi ustrezno naslavljanje podnebno-energetskih izzivov zahtevalo boljši izkoristek razpoložljivih namenskih sredstev kot v preteklosti. To bi moralo vključevati precejšnje izboljšanje učinkovitosti in sposobnosti njihove porabe, sprejetje in dejansko izvajanje številnih novih ukrepov ter občutno krepitev institucionalnega okvira in kapacitet,« so nazadnje ugotovili tudi v fiskalnem svetu.
