Če je avgust 2024 še postregel z nihajem navzdol, pa je septembrsko prešerno razpoloženje vlagateljev prineslo, v nasprotju s pričakovanji, nove rekordne vrednosti delnic, predvsem v ZDA, a tudi v Evropi. Ali to pomeni, da smo pogačo donosov pojedli že pred volitvami? Zgodovina namreč kaže, da pozitivne premike na delniških trgih vidimo šele v drugi polovici novembra in decembra, ko je znan rezultat volitev, in to ne glede na barvo izvoljenega predsednika.
Leto 2024 se zaenkrat kaže kot nadpovprečno donosno. Donos S&P 500 (v evrih) se od začetka leta približuje 20 odstotkom, indeks trgov v razvoju po zaslugi neverjetne kitajske rasti v zadnjih dveh tednih 16 odstotkom, tudi Evropa s skoraj 9 odstotki presega zgodovinska povprečja. Vlagatelji se sprašujejo, ali si tudi tokrat lahko obetamo tako imenovano božično rast delnic, ki na vsaka štiri leta sovpade s povolilnim odzivom. Za odgovor na to vprašanje je treba pogledati globlje v drobovje in dinamiko v svetovnem gospodarstvu.
Eden glavnih razlogov za močno rast v septembru je rezanje obrestnih mer. Tako ECB kot Fed sta obrnila ploščo – zdaj je pred nami obdobje nižanja obrestnih mer. Z umirjanjem rasti plač in s tem pritiska na storitve se pospešeno umirja tudi inflacija. To omogoča centralnim bankam, da močneje zarežejo v obrestne mere. Trgi kažejo, da si lahko letos obetamo še rez 0,5 odstotne točke. Nadaljnji rezi sledijo v prihodnjem letu. Sredi prihodnjega leta naj bi se glavna obrestna mera ECB spustila na dva odstotka. To bo prineslo pocenitev posojil in povečalo gospodarsko aktivnost, ki vsaj v Evropi močno peša.
V ZDA je gospodarski položaj bistveno boljši, to se odraža tudi na borzah. Centralne banke trgov v razvoju prav tako sproščajo svojo denarno politiko. Kitajska gre zadnje dni še precej dlje in dodaja stimulus na finančne trge ter rahlja pogoje v nepremičninskem segmentu gospodarstva, ki je zadnja leta postal mlinski kamen okoli vratu kitajske gospodarske rasti. Kitajski delniški trgi so se po nekaj lažnih poizkusih odzvali z močno rastjo in delnice so v dobrem tednu dni pridobile od 15 do 50 odstotkov. A tega smo v zadnjih dvajsetih letih že vajeni. Zanimivo bo opazovati, ali se bo stimulus razširil tudi do kitajskih potrošnikov in obrnil njihovo razpoloženje v smer večje potrošnje. Slednje je zelo pomembno predvsem za evropska podjetja, ki so letos beležila stagnacijo ali precejšen upad prodaje na kitajskem trgu, posledično so drsele tudi cene njihovih delnic. V ospredju so velika in za evropsko gospodarstvo pomembna podjetja s področja luksuznih dobrin, osebne potrošnje, tudi zdravstva, in seveda avtomobilska industrija. Ameriški potrošnik je porabil vse prihranke, ustvarjene v pandemiji covida-19, in še naprej troši praktično celoten mesečni zaslužek, saj je stopnja varčevanja upadla na zgodovinsko nizke ravni. Nekoč bo to prineslo posledice, a trenutno ta potrošnja poganja ameriško ekonomijo in ameriški BDP raste s 3-odstotno letno stopnjo. Trg dela se v postkovidnem obdobju normalizira: pomanjkanje delavcev predvsem zaradi priliva novih priseljencev ni več tako skrb zbujajoče. Če ne bo pretiranega ohlajanja trga dela in s tem pritiska na potrošnjo, bodo ameriška podjetja zopet rasla. S tem bodo dajala oporo delniškemu trgu. Megatrendi v ekonomiji, ki so pomembni za ameriški delniški trg, kot so umetna inteligenca, podatkovni centri, robotizacija in avtomatizacija, pametna omrežja, energetska učinkovitost itn., bodo še naprej diktirali rast tehnoloških podjetij.
Če povzamemo zgoraj napisano, imamo v prihajajočih mesecih pred seboj kar nekaj »čejev«, a denarna politika bo naklonjena trgom, politična napetost se bo umirila, gospodarski položaj ZDA pa se zdi stabilen. V Evropi je nekaj več optimizma tudi zaradi pričakovanj, da je Kitajska končno začela razreševati nakopičene težave. Edino, kar kvari sliko, so visoka vrednotenja in posledično drage delnice, predvsem v ZDA, a slednje samo po sebi še ne pomeni, da je konec rasti. Delnice lahko ob solidni gospodarski rasti in s tem ob rasti dobičkov ostanejo drage. Varčevalce, predvsem tiste bolj konzervativne, lahko bolj skrbi, da rezi v obrestne mere znova prinašajo tudi precej nižje donose v bankah, ki so že tako nizki. Povprečni slovenski vlagatelj se mora na tej točki resno pogledati v ogledalo in se vprašati, ali je njegovo vztrajanje pri bančnih depozitih resnično najbolj optimalna rešitev za njegove finančne cilje. Žal smo Slovenci zaradi finančne konzervativnosti v zadnjem desetletju izgubili ne milijone, ampak milijarde. Ki bi jih lahko namenili za zdravstvo, infrastrukturo itn. in s tem dvignili svoj življenjski standard. A to je že tema drugega članka.
