Tranzicijski kliše
Zgodba Adrie je v posttranzicijskem slovenskem kapitalizmu pravzaprav že nekakšen kliše. Pritiski v smeri privatizacije s strani evropske komisije, raznih svetovnih bank in preostalih neoliberalnih institucij na eni strani in dobro znan politikantski klientelizem na drugi skupaj pripeljejo do razprodaje slovenskih strateških podjetij. Novi lastniki potem podjetje optimizirajo, prestrukturirajo in iz njega izčrpajo sredstva, da v kratkem roku upravičijo naložbo. Nekatera podjetja preživijo, druga pa se znajdejo v situaciji, ki je težka predvsem za zaposlene. Na potezi je država, ki občasno vskoči in težave rešuje z davkoplačevalskim denarjem.
»Situacija Adria« ponovno odpira vprašanje državne pomoči. In ponovno se govori o pomoči lastnikom podjetja, tistim, ki naj bi nosili posledice nekonkurenčnosti (čeprav tveganje poslovanja najbolj občutijo – kot se izkaže v vseh podobnih primerih – zaposleni, ki izgubijo službe). V primeru Adrie Airways pravzaprav ni čisto jasno, kdo lastniki sploh so, vedno bolj jasno pa postaja, da so prav oni v veliki meri odgovorni za nastale težave. Zakaj torej zgodbe ne bi obrnili in za prejemnike državnega posojila določili »558 src Adrie«?
Odprto ostaja vprašanje, ali je Adrio sploh smiselno reševati, četudi bi se to naredilo zaradi zaposlenih. Od še pred nedavnim z letali, infrastrukturo in drugimi sredstvi bogatega podjetja so ostali milijonski dolgovi ter slabo ime med dobavitelji in partnerji. Daleč najbolj so dragoceni prav zaposleni s svojim znanjem in izkušnjami. In res, večina strokovnjakov napoveduje konec Adrie, nekateri ga celo priporočajo. Vendar pa se slišijo tudi opozorila na večplastne negativne učinke morebitnega stečaja; od neposrednih posledic za delavce in državljane do bolj posrednih posledic za prihodnost industrije, kabinskega kadra in slovenskega turizma.
Obstajata dve obliki stečaja: likvidacija in reorganizacija. Medtem ko bi likvidacija izničila delovanje Adrie, reorganizacija vodi v zamenjavo lastnikov in upravljalske strukture na način, ki bi lahko sovpadal z interesi zaposlenih in države. Podjetje bi v tem primeru pod istim imenom nadaljevalo s poslovanjem, z manjšimi posegi. Če naj država pri Adrii obrne nov list in prepreči stečaj, potem naj tudi zahteva menjavo »nekompetentnih in špekulantskih lastnikov«, kot so jih poimenovali sindikati. Ena od možnosti je, da novi lastniki postanejo ljudje, ki kažejo največ želje po ohranitvi podjetja. Zaposleni Adrie Airways.
Odplačevanje dolga v imenu zaposlenih
Državno posojilo ali poroštvo za posojilo bi se lahko pogojilo s tem, da se v zameno izdajo nove delnice, ki bi razvodenile večino obstoječega lastništva ali pa v celoti izrinile 4K Invest. Delavci Adrie Airways bi vzpostavili sklad, na katerega bi se prenesle nove delnice. Vsak mesec bi se del prihodkov podjetja nakazal na račun sklada, ki bi postopoma odplačeval posojilo. Namesto da se prihodki Adrie uporabijo za odplačevanje dolga v imenu obstoječih lastnikov, bi v tem primeru država zagotovila, da bi Adria dolg odplačevala v imenu njenih zaposlenih. Delavci za vstop v lastništvo ne bi žrtvovali nič svojih osebnih prihrankov, vseeno pa je padajoče podjetje običajno treba rešiti z začasnim znižanjem plač.
Utopija? Predlog zahteva močno motivacijo vseh zaposlenih, za katero pa se ob prebiranju literarno dovršenega odprtega pisma in izjav sindikatov zdi, da je ne manjka. Nujna bi bila tudi politična volja, ki ostaja bolj vprašljiva spremenljivka. Morda je v nagovoru politikom treba opomniti, da predlog ni produkt dopoldanske miselne improvizacije. Ideja temelji na zelo uspešni in razširjeni ameriški praksi delavskega lastništva, ki se imenuje Employee Stock Ownership Plan (ESOP). ESOP je posebna pravna oseba, ki jo definira ameriška zakonodaja in ima funkcijo lastniškega sklada za zaposlene. Je način, s katerim v ZDA spodbujajo delavsko lastništvo podjetij, in to zelo uspešno – danes je v 7000 podjetjih s skladi ESOP zaposlenih približno 10 odstotkov vseh delavcev v ZDA.
Številne raziskave, ki so v zadnjih štirih desetletjih proučevale vplive lastništva zaposlenih na uspešnost podjetij, ugotavljajo porast produktivnosti, prodaje, stabilnosti delovnih mest in splošnega zadovoljstva med delavci. ESOP država regulira tako, da morajo biti vanj vključeni vsi zaposleni, prav tako odkupa ne smejo financirati iz lastnih prihrankov. Delavci lahko svoje delnice prodajo samo skladu ESOP, ki jih odkupi, ko zapustijo podjetje, medtem ko so novi zaposleni avtomatsko vključeni v lastniško strukturo. To zagotovi dolgoročen obstoj delavskega lastništva.
Predolgo čakanje
Tudi ESOP Adrie Airways bi deloval na podoben način. Vsak zaposleni v Adrii bi imel v skladu vzpostavljen svoj notranji delniški račun, na katerem bi bilo določeno število delnic (kriterij porazdelitve bi lahko bila razmerja v plačah delavcev). Da bi preprečili pritiske v smeri razprodaje, s katero bi se lastništvo ponovno preselilo v roke špekulativnega kapitala, bi bilo treba omejiti možnost zaposlenih, da delnice prodajo. Kot pri ameriškem ESOP-u delavci Adrie v času zaposlitve ne bi imeli pravice do prodaje delnic, imeli pa bi, kot člani sklada, ki bi bil de iure lastnik Adrie, pravico do profitov in upravljanja podjetja. Ob odhodu delavca iz podjetja bi sklad izplačal vrednost njegovih delnic in jih potem porazdelil med preostale zaposlene. Novi zaposleni bi se po določenem obdobju avtomatsko vključili v sklad in postali solastniki. Tako bi se lastništvo dolgoročno ohranilo med zaposlenimi Adrie, s tem pa bi zagotovili slovensko lastništvo in interes za dolgoročno preživetje ter uspeh Adrie Airways.
Vsekakor ni zagotovila, da bi ESOP rešil težave Adrie, vendar se pomoč zaposlenim zdi boljša alternativa od subvencioniranja tujih lastnikov, ki so podjetje potopili, in tudi od ponovne nacionalizacije letalske družbe.
Škoda je, da se ideja delavskega odkupa običajno pojavi šele takrat, ko se že išče izhod v sili, dobro delujoča in profitabilna strateška podjetja pa država pospešeno prodaja tujim lastnikom kapitala. Ker zunanji investitorji velikokrat delujejo po načelu kratkoročnih donosov, ta način privatizacije ne zagotavlja interesov za dolgoročno preživetje podjetja v lokalnem okolju. Seznam za odstrel je od tistega usodnega poleta Alenke Bratušek v Bruselj vedno krajši in škoda bi bilo zamuditi priložnost, da se preizkusi drugačen model denacionalizacije. Ni treba, da izbiramo med državnim in zasebnim. Ameriški ESOP ponuja alternativo: prenos lastništva v roke zaposlenih, ki vanj ne bi investirali osebnih prihrankov, obsegalo bi vse zaposlene določenega podjetja, hkrati pa bi delavsko lastništvo moralo biti tudi dolgoročno vzdržno. Model denacionalizacije z ESOP se ponaša s 40-letno tradicijo, dobre izkušnje za učenje pa ponuja kar 7000 podjetij ESOP. Morda je to alternativa, ki bi rešila Adrio Airways, morda pa je zanjo že prepozno. Vsekakor pa je alternativa za vsa tista državna podjetja, ki so pred pragom privatizacije. In o njej je treba razmišljati, še preden ta podjetja zaradi pohlepa brezimnega tujega kapitala zaidejo v težave.
Tej Gonza je ekonomist z Inštituta za ekonomsko demokracijo v Ljubljani
