Izredno pomembno je, kdo so ti ljudje. Njihove vrednote usmerjajo odločitve ogromnih korporacij, ki zaposlujejo milijone ljudi, onesnažujejo reke in zrak, plačujejo – ali pa ne – davke ter z lobiranjem in financiranjem političnih strank usmerjajo politiko države. Nedavne raziskave, ki so proučevale odnos ljudi na najvišjih položajih, precej nepresenetljivo ugotavljajo, da so si v političnih vrednotah med seboj precej podobni. Zagovarjajo visoke menedžerske bonuse, stopnjevanje političnega lobiranja, deregulacijo okolijskih standardov, nasprotujejo minimalni plači, sindikalnemu organiziranju in na splošno ukrepom, ki bi nasprotovali spolni in rasni diskriminaciji na delovnem mestu. Ameriško gospodarstvo je pod nadzorom neoliberalnih konservativcev.
Corbynova revolucija
Potrebne so radikalne spremembe kapitalizma. Temu mnenju se danes pridružujejo tudi politične stranke z bolj desnega pola. Odprta je tekma – kdo bo prvi naredil nekaj novega, sprejel politiko, ki bo resnično nekaj naredila v sferi gospodarstva. Najbolj zanimivi predlogi, ki za zdaj rastejo predvsem na zelenicah levo usmerjenih političnih strank, so vsekakor predlogi za prenos delnic v roke delavcev.
Bernie Sanders je pred nekaj dnevi predstavil vrsto ukrepov, s katerimi bi v naslednjih desetih letih 20 odstotkov delnic velikih podjetij prenesli v roke delavskih skladov. Povprečna rast vrednosti delnic v gospodarstvu je dva odstotka na leto, zato naj ukrep ne bi prizadel obstoječih lastnikov, temveč naj bi zagotovil stagnacijo vrednosti njihovih deležev. Sanders ima na svoji strani Pareto optimalnost, kar v ekonomiji pomeni, da je neka sprememba družbeno zaželena, če izboljša položaj nekaterim, ne da bi poslabšala položaj drugih.
Sanders skuša s tem predlogom na neki način demokratizirati gospodarstvo – ne kliče k »podržavljenju«, kot so počeli bivši socialistični režimi, temveč si želi decentralizirati kapital, s tem, da bi ga dal v roke ameriških delavcev. Sanders je tako nekoliko bolj previden kot Jeremy Corbyn v Veliki Britaniji.
Corbyn je prav tako pred kratkim predstavil predlog zakona, ki bi korporacije prisilil v prenos 10 odstotkov delnic v delavske sklade. Vendar želijo laburisti omejiti višino letne dividende za delavca na 500 funtov, preostali dobiček v skladih pa podržaviti. Corbyn s tem uvaja nov davek na dobiček korporacij, kar pričakovano vzbuja nejevoljo. Dejstvo, da odvzem delnic obstoječim lastnikom dejansko pomeni ekspropriacijo zasebne lastnine, pa njegov predlog dokončno pokoplje.
Nepotreben zasuk
Sanders je le malenkost bolj previden. Njegov predlog zagotavlja, da zaposleni dobijo ves dobiček, ki pride v delavski sklad, vendar se ne ukvarja s problemom razlastninjenja. Težava Sandersovega predloga je, da je prenos dveh odstotkov novoizdanih sredstev – povprečna letna rast delniških trgov – precej klasična oblika razvodenitve podjetja brez vira dokapitalizacije. To preprosto pomeni, da delnice, ki jih imajo v rokah obstoječi lastniki, izgubijo vrednost, zmanjšajo se njihove dividende, hkrati se porazgubi tudi odločitvena pravica (za delež delnic, ki gre v delavski sklad). Njegov predlog je s tem čista oblika razlastninjenja, kar samo zase morda ni toliko problematično, kot je problematično dejstvo, da je to še veliko preveč očitna ekspropriacija. Ta v 21. stoletju nima možnosti za realizacijo, vsaj ne prek demokratičnih mehanizmov. Poleg tega ukrep nekako spominja na jugoslovansko samoupravljanje, saj delavci nimajo pravice do vrednosti sredstev v podjetju. Uprava, ki potencialno deluje v interesu delavcev, bi v tem primeru – kot se je dogajalo v Jugoslaviji – prihodke v preveliki meri namenjala plačam, zaradi tega pa bi trpeli investicije, zaposlovanje in rast podjetij.
Ekonomsko (in politično) veliko bolj smiseln način za decentralizacijo gospodarstva je že obstoječa praksa delavskega lastništva v ZDA, kjer pod imenom ESOP (Employee Stock Ownership Plan) pravzaprav že poznajo delavske sklade. V primeru modela ESOP za prenos podjetij v roke zaposlenih gre za odkup podjetja, in ne razlastninjenje, kar pomeni, da so lastniki delnic poplačani za vrednost njihovega deleža. Namesto da bi denar zbirali delavci sami, pa se financiranje odkupa raje opravi s pomočjo kredita. ESOP je namreč sklad, ki si sposodi denar v imenu delavcev, odplača pa ga s pričakovanimi prihodki podjetja samega – torej s prihodnjim delom vseh zaposlenih, ki ustvarjajo prihodke podjetij.
ESOP se tako znebi stigme socialističnega ukrepa, ki se zaradi očitkov ekspropriacije drži tako Sandersovega kot Corbynovega predloga. Danes ni mogoče sprejeti nobenega zakona z oznako »socialističen«, še posebej če se zakon dotika področja gospodarstva. Ne v ZDA ne v Veliki Britaniji ne v Sloveniji. ESOP se te oznake znebi, ohrani pa vsebinsko relevanco, ki jo iščejo demokratični socialisti in socialni demokrati. Kot že rečeno, ne potrebuje osebne investicije zaposlenih, ki – predvsem nizkokvalificirani – nimajo ne prihrankov ne osebnega premoženja. ESOP zahteva, da so v bonitetno shemo vključeni vsi zaposleni določenega podjetja. Delavcem onemogoča, da bi svoje delnice v času zaposlitve prodali. S tem prepreči razprodajo in degeneracijo delavskega lastništva v menedžerski prevzem ali pa zunanji odkup. Šele ob odhodu iz podjetja zaposlenemu poplača vrednost njegovega deleža. Nove generacije delavcev so avtomatsko vključene v lastniško shemo, s tem pa ESOP zagotovi, da določen del delnic za nedoločen čas ostane z zaposlenimi. Z vzpostavitvijo notranjega trga za delnice ESOP se reši tudi problem investicijske podhranjenosti, saj imajo zaposleni – ob odhodu ali upokojitvi iz podjetja – pravico do izplačila vrednosti delnic, ki so v skladu pod njihovim imenom.
Spogleduje s »tovariškimi« politikami laburistov
Veliko ekonomistov poudarja, da je ESOP danes najbolj uspešen model lastništva zaposlenih. Njegov potencial pa je do velike mere neizkoriščen. ESOP pokriva predvsem sektor malih in srednje velikih podjetij (z izjemo nekaj velikih ESOP-podjetij, ki imajo več deset tisoč zaposlenih) ter ponuja rešitev za problem nasledstva teh podjetij. Medtem pa se tisto pravo premoženje in vpliv seveda skrivata v korporacijah, ki jih nagovarjata Sanders in Corbyn. V korporacijah se prav tako skrivajo škodljivi zasebni interesi, ki bi jih ESOP razvodenil prav toliko, kolikor si to želita doseči Sanders in Corbyn s svojimi predlogi.
Namesto da bi nadgradil domačo prakso delavskega lastništva, se Sanders spogleduje s »tovariškimi« politikami laburistov v Veliki Britaniji. Namesto da bi se ozrl na 7000 delnih ali celotnih delavskih prevzemov v ZDA v zadnjih 40 letih, ideje išče pri britanskih socialistih, ki se vračajo z »družbenim« in »državnim«. Treba se je vprašati, ali politiki delavskega lastništva s tem ne dela medvedje usluge.
