Osnova je seveda logika, da svetovno gospodarstvo raste. Svetovna letna gospodarska rast v obdobju 2000–2025 je približno 3,1-odstotna. Delniški trgi nihajo okoli tega, včasih so podcenjeni, včasih precenjeni. A rast gospodarstva ni edina komponenta rasti delniških trgov. Delnice kupujemo z denarjem, in če ga imamo več, lahko kupimo tudi več delnic. In zemljišč, stanovanj, hiš, zlata … Rast prostega denarja, se pravi gotovine in depozitov, izražena z M2 v enakem obdobju (2000–2025), znaša sedem odstotkov. Precej več kot rast gospodarstev. Tudi rast M2 niha, več je je bilo v svetovni gospodarski krizi leta 2008 in seveda med korono po letu 2020. Del te rasti pride iz sproščene denarne politike centralnih bank (nekoč smo rekli tiskanja denarja), del pa iz rasti zadolževanja držav, ko se ti dolgovi tako ali drugače začnejo monetizirati.
Svetovno prebivalstvo se v zadnjem desetletju obnaša kot odvisnik, neprestano hoče več denarja od držav, ki pa davkov ne morejo več dvigniti, zato povečujejo zadolževanja. Proračunski primanjkljaji povsod naraščajo. Septembra je v Franciji padla vlada, ko so hoteli prihraniti le nekaj 10 milijard evrov. Prejšnji teden smo v Bukarešti videli proteste, ko je vlada hotela primanjkljaj v javnih financah zamrzniti za leto 2026 pri 8,6 odstotka! Ameriški proračunski primanjkljaj za leto 2025 znaša 1650 milijard evrov oziroma skoraj šest odstotkov BDP. Za primerjavo o razsežnosti tega primanjkljaja povejmo, da je to skoraj polovica nemškega BDP. In vse to zadolževanje se prelije v prihodke prebivalstva in dobičke podjetij. Na koncu gre deloma v porabo, veliko pa v investicije. Zato del prebivalstva, ki ima te presežke, kupuje že prej našteto, to so zemljišča, nepremičnine, delnice, zlato itd. Kupuje realno premoženje, saj se zaveda, da denar zaradi »tiskanja« pospešeno izgublja vrednost. Obenem spremembe v geopolitiki še dodatno zmanjšujejo privlačnost ameriških obveznic in dolarja, zato predvsem države s trgov v razvoju iščejo alternativne naložbe, kot je zlato ali lokalne naložbe.
Trend se lahko obrne, če pridemo do točke, ko politiki zaustavijo rast primanjkljajev in poceni denarja. Če zategnemo pas in zmanjšamo porabo. A indicev za to ni. Še najbolj skop med politiki, nemški kancler Merz, napoveduje dodatno zadolževanje za posodobitev infrastrukture, vložke v vojsko itd. Trump kljub velikim besedam ne počne ničesar, kar bi zmanjšalo primanjkljaj. Prihodke od carin bi delili, še preden so jih ustvarili. Kitajska? Kitajski M2 je večji od EU in ZDA skupaj. Težave zadnjih let rešujejo enako kot na Zahodu, malo reform in veliko novega denarja. Skratka, zdi se, da so politiki dosegli konsenz, da je edino zdravilo za kakršno koli težavo več denarja. Če je bralcem ob tem na misel prišla povezava z Jugoslavijo v 70. in 80. letih, verjetno niso daleč od resnice. A če smo takrat lahko varčevali v pojmu stabilnosti, to je nemški marki, takega zatočišča ni več. Švica se še upira pretiranemu tiskanju, a je morala spustiti obrestno mero nazaj na 0 odstotkov, pa je vseeno frank dosegel najvišjo vrednost v zgodovini v primerjavi z dolarjem in evrom. Ker to ustvarja pritisk na izvoz in s tem zaposlenost, je samo vprašanje časa, kdaj bo tudi švicarski jez popustil.
V takem okolju je realno premoženje edino, ki ponuja zaščito pred razvrednotenjem, ki ga ustvarjajo politiki (in mi, volilci). Čeprav delniški trgi nihajo in je trenutno mogoče preudarno deloma znižati delež tehnoloških naložb, nikakor ni modro na daljše obdobje imeti preveč sredstev v denarnih vlogah ali obveznicah, saj slednje nikakor ne sledijo tempu rasti realnega premoženja oziroma kreiranju dodatnega denarja. V nasprotju z denarjem ali obveznicami ima realno premoženje, kot so nepremičnine, zlato ali delnice, dobrih podjetij eno pomembno razliko. Ne da se ga ustvariti s tipkanjem v računalniku.
