Domači agroživilski trg se je spet znašel pod pritiskom poceni uvoženega mesa, opozarjajo tako rejci kot tudi v mesnopredelovalni industriji in stroki. Zaradi majhnosti slovenskega trga se vsak večji uvoz mesa pozna pri padcu odkupnih cen. Na področju govedoreje je Slovenija sicer povsem samooskrbna, a to trgovcev ne ovira, da ne bi uvažali mesa, ki ga lahko potrošnikom ponujajo po nizki ceni, s tem pa vplivajo na krhke razmere na trgu. Rok Sedminek, govedorejec iz Savinjske doline, opozarja, da shema izbrane kakovosti, ki je na področju govejega mesa že uvedena, ne bo pomagala, dokler država ne bo uvedla še masnih bilanc, kar kmetje že dalj časa zahtevajo: »Enega bika kupijo v Sloveniji, tri pa na Češkem, pa se meso vseh lahko znajde pod oznako izbrana kakovost, saj ni ustreznega nadzora.«

Ob tem se Sedminek sprašuje, kako je mogoče, da je na Poljskem, od koder naj bi prihajale večje količine uvoženega mesa, goveje meso dražje kot v Sloveniji, pri nas pa ga prodajajo po nižjih cenah od domačega mesa. »Župani so se veselili, ko so gradili trgovska središča, niso pa se zavedali, kaj je v ozadju, saj imajo vse tuje trgovske verige povezave s kmeti v matičnih državah. Slovenija je medtem svojega paradnega trgovca, Mercator, prodala in tako postala odlagališče za izdelke z dampinškimi cenami.« Trenutno lahko po njegovih besedah kmetje na trgu dobijo za živali od 2,8 do 3 evre za kilogram, za pokritje stroškov reje pa bi morali dobiti vsaj od 3,2 do 3,4 evra: »Da bi kmet za svoje delo dobil vsaj pet evrov na uro.« Posledice cenovnih pritiskov v panogi so vedno bolj očitne, tudi sam je bil v zadnjih petih letih primoran zmanjšati čredo z 90 na 30 glav govedi. Enako se dogaja, pravi, tudi drugim rejcem: »Dva hleva v naši zadrugi sta se že izpraznila.«

Prašiče prodajajo v Avstrijo

Razmere niso nič boljše na področju svinjskega mesa, na katerem je Slovenija zgolj 35-odstotno samooskrbna. V tem primeru odkupna cena ni problem, pravi predsednik Slovenske zveze prašičerejcev Alojz Varga, saj lahko dobijo rejci na trgu pri odojkih 3,9 evra za kilogram, pri pitancih pa 2,4 evra za kilogram, s čimer lahko pokrijejo stroške reje kljub podražitvam energentov in repromateriala. A le v primeru, da najdejo kupca, kar pa zaradi poplave poceni uvožene svinjine nekaterim težko uspeva. Zaradi tega so domači rejci začeli prašiče množično prodajati v Avstrijo, opozarja. Po ocenah zveze se trenutno več kot 60 odstotkov živali, vzrejenih v Sloveniji, proda v Avstrijo.

»Pa ne zato, ker bi mi tako hoteli, temveč zato, ker doma ne moremo prodati. Kmetje imamo na mizah dolgoročne pogodbe avstrijskih klavnic – ko bodo enkrat sklenjene, bo konec.« To pa si lahko privoščijo le tisti rejci, ki so sposobni zagotoviti zadostne količine prašičev. »Reje s povprečno veliko proizvodnjo s 15 do 20 plemenskimi svinjami tega ne morejo zagotoviti, zato se pospešeno zapirajo.« Varga je še povedal, da je bil uvoz poceni mesa še posebej izrazit pred velikonočnimi prazniki. »Vidimo, da nekateri trgovci v akcijah ponujajo šunko po štiri evre za kilogram. Kako je mogoče, da ima izdelek z vsemi proizvodnimi stroški takšno ceno, če lahko rejec z vsemi dodatki dobi največ 2,5 evra za kilogram? To je katastrofa.«

Atraktivna cena, nižja kakovost

Zaradi uvoza poceni mesa so zaskrbljeni tudi v mesnopredelovalni industriji. Poceni uvoženo meso po besedah generalne sekretarke GIZ mesne industrije Slovenije Ane Ahčin v glavnem predstavlja tržne presežke tujih dobaviteljev, ki meso prodajajo pod ceno, ki jo dosegajo na domicilnih trgih. Kot pravi, gre velikokrat tudi za meso slabše kakovosti, a se potrošniki z nižjimi dohodki zaradi nižje cene ne sprašujejo o kakovosti. Glede na to, da je Slovenija pri govejem in perutninskem mesu povsem samooskrbna, ni nobene potrebe, da se na trgovskih policah pojavlja uvoženo goveje in perutninsko meso, meni Ahčinova. Drugače je pri svinjini, kjer je zaradi nizke samooskrbe uvoz nujen. »Žal pa smo del evropskega in globalnega trga in za zdaj ni pričakovati, da bi bilo prost pretok blaga mogoče omejiti,« še pove.

Član uprave Panvite Branko Virag meni, da bi morali trgovci pri mesu na embalaži jasno označevati poreklo. »To je informacija, ki bi jo bili dolžni dati. Če je podana samo groba navedba porekla – proizvedeno v EU – se zadeve zameglijo.« Kot ukrep, s katerim bi se domača proizvodnja mesa najbolj zaščitila pred poceni uvozom, igralci v verigi izpostavljajo potrebo po krepitvi verige. »Menim, da je krepitev vrednostnih verig od spodaj navzgor do trgovcev daleč najboljša pot, vendar morajo biti v to vključeni tudi trgovci, v tem je težava,« poudarja Virag, ki izpostavlja še nujnost uvedbe masnih bilanc, o katerih je govora že nekaj let.

»Temu bi morala slediti aktivnejša vloga uprave za varno hrano, ki bi masne bilance morala preverjati. S tem bi lahko preverili tudi dejansko stanje pri trgovcih. V kratkem pa bo treba uvesti tudi prenovo pravil označevanja. Potrošniku bo treba dati več informacij. Moramo se zavedati, da je potrošnik včasih tudi neuk, bodisi zaradi socialne stiske ali pa nima časa, da bi v trgovini pri eni vitrini deset minut preverjal drobni tisk na izdelkih. Zato je treba označevanje poenostaviti in ga približati potrošniku.«

Po mnenju profesorja dr. Jerneja Turka z mariborske fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede je uvoz tovrstnega mesa sporen: »Cene takšnega mesa so zelo nizke, kakovost pa vprašljiva. S stališča slovenskega kmetijstva bi bilo absolutno treba bolj stimulirati lokalno proizvodnjo zdrave in varne hrane, tudi na področju svinjskega mesa. Čeprav je samooskrba s svinjskim mesom v Sloveniji nizka, bi bilo treba te potenciale povečati z določenimi ukrepi … Vsaka država ščiti domače proizvajalce, ki jih ponekod skušajo izpodriniti z netržno ceno, kar predstavlja nelojalno konkurenco.«

Je krepitev verige v slovenski proizvodnji mesa sploh mogoča brez trgovcev? »Brez trgovcev ne bo šlo. Je pa res, da so za to potrebni bolj enakopravni odnosi v verigi, a o tem govorimo že dolgo. Če pa je zanje poglavitni dejavnik cena, bodo seveda raje uvažali poceni meso in ga prodajali po ceni, ki bo za kupce atraktivna, a ta navadno pomeni tudi nižjo kakovost izdelkov.«