Visoka obdavčitev stroškov dela predstavlja coklo hitrejšega razvoja slovenskega gospodarstva. Za zaposlitev visokotehnološkega kadra iz tujine Slovenija ni privlačna država. Tudi marsikatero multinacionalko so visoki davki na plače odvrnili od investiranja v Sloveniji.
Med državami članicami OECD je Slovenija lani pri obdavčitvi plač – za samsko osebo brez otrok, ki prejema povprečno plačo – zasedla šesto mesto, s 44,6-odstotno obremenitvijo. Z 52,6 odstotka davkov na plače je prvo mesto pripadlo Belgiji.
Koliko znašajo stroški delodajalcev ob izplačilu enakih bruto plač v 36 evropskih državah in kolikšne neto plače prejmejo delavci, so analizirali v mednarodnem kadrovskem podjetju Boundless s sedežem na Irskem. Kot izhodišče so vzeli bruto plačo v višini 60 tisočakov in nato izračunali celoten strošek plače za delodajalca. Zanj se v Sloveniji pogosto uporablja termin »bruto-bruto« in vključuje delodajalčeve prispevke na plačo.
Z zneskom v višini 69.660 evrov za bruto-bruto plačo se je Slovenija uvrstila v drugi del lestvice analiziranih držav oziroma na 22. mesto. Na Hrvaškem je ta znesek za podjetja višji in znaša 70.828 evrov, v Avstriji 80.406 evrov, v Italiji, ki se je uvrstila na drugo mesto, 88.326 evrov, medtem ko je na Madžarskem znašal 66.769 evrov. Najvišji, 95.303 evrov, je bil v Franciji, najnižji, 61.357 evrov, pa v Romuniji.
Toda če upoštevamo neto plače, se rangiranje držav izrazito spremeni. Po tem kazalcu se Slovenija med evropskimi državami uvršča na zadnje mesto. Pri bruto plači v višini 60.000 evrov znaša neto izkupiček v Sloveniji le 28.848 evrov, kar ima lahko pomemben vpliv pri privabljanju in zadrževanju talentov, v Italiji 35.963, v Avstriji 37.647, na Hrvaškem 38.615, na Madžarskem pa 39.372 evrov. Na račun največ, 51.150 evrov, prejme delavec v Bolgariji in Švici, kjer neto plača znaša 50.557 evrov, bruto-bruto strošek delodajalca na plačo pa 68.387 evrov.
Ob razbremenitvi stroškov dela bi se realne neto plače verjetno znižale nižje kvalificiranim delavcem, še posebej če bi se razbremenjevale plače v zgornjem delu njihove višine, kjer je obremenitev dejansko nadpovprečna oziroma med višjimi v Evropi.
Pri bruto plači v višini 60.000 evrov znaša neto izkupiček v Sloveniji le 28.848 evrov, kar ima lahko pomemben vpliv pri privabljanju in zadrževanju talentov, v Italiji 35.963, v Avstriji 37.647, na Hrvaškem 38.615, na Madžarskem pa 39.372 evrov. Na račun največ, 51.150 evrov, prejme delavec v Bolgariji in Švici, kjer neto plača znaša 50.557 evrov, bruto-bruto strošek delodajalca na plačo pa 68.387 evrov.
V Sloveniji pri obdavčitvi plač nekonkurenčni
Pomembno vprašanje pri primerjanju neto plač je višina življenjskih stroškov v posameznih državah. Za primerjalno analizo so v Boundless izhajali iz povprečne plače razvijalca programske opreme v posamezni državi. Tovrstni informatiki v Sloveniji v povprečju letno prejemajo 51.800 evrov bruto in 25.800 evrov neto plače. Upoštevaje ocenjene življenjske stroške v višini 18.117 evrov informatiku ostane v žepu 7643 evrov. Po plačilu stroškov za življenje največ denarja med evropskimi državami v povprečju ostane informatiku na Malti (24.851 evrov), v Združenem kraljestvu (22.179 evrov) in Nemčiji (19.917 evrov), najmanj pa v Romuniji (1883 evrov), Turčiji (3844 evrov) in Črni gori (4046 evrov). V sosednjih državah informatiku največ ostane v Avstriji (14.721 evrov), nekoliko manj na Madžarskem (14.563 evrov), kjer so življenjski stroški razmeroma nizki, medtem ko mu na Hrvaškem ostane 9778, v Italiji pa 8880 evrov. Kot poudarjajo v Boundless, so navedeni podatki o plačah in življenjskih stroških (ti podatki so pridobljeni iz baze podatkov Numbeo in so odvisni od življenjskega sloga, mesta …) ocene, ki se lahko razlikujejo od točnih podatkov.
Po opozorilih predsednika Združenja Manager Iztoka Seljaka, ki je do lani vrsto let vodil skupino Hidria, smo pri obdavčitvi plač v Sloveniji neizpodbitno nekonkurenčni, medtem kot neskončna diskusija o znižanju obdavčitve poteka že četrt stoletja. »Posledično se čezmerno obremenjuje ustvarjanje nove vrednosti in s tem negativno vpliva na produktivnost. Eden od ključnih nasprotnih argumentov politikov zoper znižanje obdavčitve dela, ki ga poslušamo leta in leta, je, da bi v tem primeru prišlo do znižanja davčnih prilivov, ki bi jih bilo treba nadomestiti. In to je potem razlog, da se nič ne stori. K temu se dodaja, da smo v Sloveniji manj obdavčeni pri nepremičninah in premoženju. Toda davka na nepremičnine ni bil nihče sposoben uvesti,« je poudaril Seljak.
Povečanje produktivnosti državne uprave
Po njegovih besedah je razumevanje, da bi ob znižanju prispevkov na plače imeli manj davčnih prilivov, napačno. »Znižanje davkov bi namreč povečalo ekonomsko aktivnost in produktivnost, s čimer bi se davčna osnova povečala, s tem pa tudi davčni prihodki.« Da bi lažje razbremenili stroške dela, bi morali hkrati znižati proračunske odhodke. »To pomeni racionalizacijo in povečanje produktivnosti državne uprave. Če bi bilo v državni upravi od 20 do 30 odstotkov manj zaposlenih, bi se njena današnja produktivnost lahko povečala od 20 do 30 odstotkov, saj smo z enormnim povečanjem števila zaposlenih dejansko že priča negativnim učinkom zakona padajočega donosa. Odvečni delavci se lahko zaposlijo v gospodarstvu, kjer jih nujno potrebujemo, saj moramo uvažati delovno silo.«
V slovenski avtomobilski dobaviteljski industriji, je nadaljeval Seljak, so morali, da so ostali konkurenčni, še do nedavnega zviševati produktivnost od tri do pet odstotkov letno. »Če produktivnosti ne bi povečevali, bi v dveh, treh letih postali zgodovina. S čedalje bolj prisotno digitalizacijo in umetno inteligenco ter njeno pomočjo znaša potrebna rast produktivnosti zdaj od sedem do deset odstotkov.« Prikladna utemeljitev nasprotnikov zniževanja obdavčitve dela je tudi, da se menedžerji za to razbremenitev zavzemajo zato, da bodo imeli višje neto plače, kar ni res, je dejal Seljak in dodal, da vrsto let poudarjajo, da bi se morali prispevki na plače znižati predvsem za tehnični, razvojni strokovni kader, ki inovira, razvija nove tehnologije, ustvarja novo vrednost.
Obstaja preprosta rešitev
Kot je pojasnil redni profesor z ljubljanske Ekonomske fakultete dr. Sašo Polanec, pri davkih vedno obstaja relativno preprosta, z vidika prihodkov nevtralna rešitev: zniža se obdavčitev dela, na primer dohodnina, ali pa uvede socialna kapica in hkrati poveča DDV. To bi bilo mogoče narediti tudi v Sloveniji, ekonomske posledice takšnih sprememb pa bi bile pomembne. »Znižali bi se stroški dela predvsem v podjetjih, ki imajo relativno višje kvalificirano delovno silo. V primeru zelo visokih plač menedžerjev znaša delež stroškov dela, ki se namenja za davke, tudi okoli dve tretjini. V podjetjih, ki ustvarjajo 100.000 evrov in več dodane vrednosti na zaposlenega ter imajo visoke plače, se delež plačanih davkov na plače približuje tem višinam. Če bi država želela spodbuditi takšna podjetja, bi lahko znižala obdavčitev plač. In če bi se znižala njihova obdavčitev, bi lahko ta podjetja znižala cene izdelkov, s čimer bi na tujih trgih lahko postala bolj konkurenčna in bi posledično prodala večje količine izdelkov,« je dejal Polanec.
Po njegovih besedah bi zvišanje DDV pomenilo, da bi več davkov plačala gospodinjstva; zaradi višjega DDV bi namreč gospodinjstva blago in storitve kupovala po višjih cenah. Ker bi, zaradi nižje obremenitve plač, nekateri imeli višje plače, bi si lahko privoščili kupovanje po višjih cena, drugi pa težje, je povedal Polanec. Ob razbremenitvi stroškov dela bi se realne neto plače verjetno znižale nižje kvalificiranim delavcem, še posebej če bi se razbremenjevale plače v zgornjem delu njihove višine, kjer je obremenitev dejansko nadpovprečna oziroma med višjimi v Evropi.
Kot je poudaril Polanec, ima vsaka sprememba davčne politike strukturne učinke, kar pomeni, da nekatere spodbuja, druge zatira. »S tega vidika se država lahko odloči, ali bo spodbujala tista podjetja, ki delujejo v predelovalni dejavnosti in ki jim produktivnost hitreje narašča. Storitvena podjetja doslej niso imela visoke rasti produktivnosti; morda bo dvig omogočila umetna inteligenca. Po drugi strani je za predelovalne dejavnosti značilno trajno naraščanje produktivnosti, podjetja pa veliko investirajo v kapitalsko opremo, raziskave in razvoj ter marketing. Če bi se obremenitev dela v takšnih podjetjih znižala, bi se jim izplačalo več investirati,« je dodal Polanec.
