Slovenci imamo na bančnih računih več kot 30 milijard evrov prihrankov. V zadnjih desetih letih je skupna inflacija znašala 31,7 odstotka. Kljub temu velika večina Slovencev še vedno odlaša z vlaganjem v donosnejše naložbe. Razmere se nekoliko izboljšujejo z uvedbo individualnih naložbenih računov, saj je bilo odprtih že več kot 10.000 takšnih računov.
Ko ljudje vprašajo, kateri portfelj je najboljši, običajno pričakujejo seznam: koliko delnic, obveznic in zlata. Toda vsi lahko kupijo enake naložbe, ne bi pa smeli imeti enakega portfelja.
Podjetnik, ki ima večino premoženja v lastnem podjetju, je že izpostavljen gospodarski rasti, panogi, državi in ključnim strankam. Če prosti denar vloži še v domače banke, industrijo in nepremičnine, je njegov trgovalni račun lahko na videz razpršen, celotno premoženje pa še vedno temelji na enem samem scenariju.
Podobno velja za lastnika več nepremičnin. Njegovo premoženje je že povezano z domačim gospodarstvom, obrestnimi merami, regulacijo in lokalno demografijo. Dodatna naložba v nepremičninske družbe tveganja ne zmanjšuje, ampak ga podvaja.
Dober portfelj zato ne začne pri vprašanju, kaj kupiti. Začne pri vprašanju, katera tveganja vlagatelj že ima in katera je smiselno še prevzeti.
Več imen še ne pomeni razpršenosti
Razpršenost ni zgolj večje število delnic, ampak število neodvisnih razlogov, zaradi katerih portfelj ustvarja donos. Vlagatelj ima lahko dvajset delnic iz sedmih panog, pa je še vedno odvisen od enega motorja: gospodarske rasti in pripravljenosti vlagateljev na tveganje. Ko pride recesija ali likvidnostni šok, se navidezno različne naložbe začnejo gibati enako.
Dober portfelj zato vsebuje dele, ki se odzivajo na različna okolja. Ob gospodarski rasti lahko delajo delnice. Ko se rast upočasni in padajo obrestne mere, lahko pridobivajo kakovostne obveznice. Ob inflacijskem presenečenju lahko bolje delujejo zlato, surovine ali podjetja z močjo oblikovanja cen. V času stresa postaneta dragocena likvidnost in možnost kupovanja takrat, ko morajo drugi prodajati.
Namen ni, da vsak del portfelja ves čas raste. Namen je, da celota ni odvisna od enega samega motorja.
Pri večjem premoženju cilj praviloma ni najvišji donos v enem letu. Tak rezultat je najlažje doseči z večjo koncentracijo in večjim tveganjem. Pravi cilj je, da premoženje dolgoročno raste hitreje od inflacije, davkov in porabe, hkrati pa ostane dovolj stabilno in likvidno, da vlagatelju ni treba prodajati ob napačnem času.
Po 50-odstotnem padcu je za vrnitev na začetno vrednost potrebna 100-odstotna rast. Pri večjem premoženju je zato pogosto pomembneje preprečiti eno veliko napako kot vsako leto loviti nekaj dodatnih odstotnih točk donosa.
Vrednost je v celoti
Izbrati posamezno delnico je danes lažje kot nekoč. Informacij je ogromno, trgovanje je cenejše, dostop do svetovnih trgov pa skoraj neomejen. Težji del je iz posameznih naložb sestaviti smiselno celoto. Treba je razumeti, kako se naložbe povezujejo z vlagateljevim podjetjem, nepremičninami, prihodki, dolgovi in prihodnjimi obveznostmi. Prepoznati je treba skrite koncentracije, določiti potrebno likvidnost ter zgraditi portfelj, ki ne temelji na eni sami napovedi. Najboljši portfelj zato ni najbolj drzen in ne najbolj zapleten. Je portfelj, v katerem ima vsaka naložba svojo nalogo, vsako tveganje svojo mejo in celota jasen namen.
Premoženje ni le številka na računu. Je varnost družine, svoboda odločanja, možnost naslednje investicije in pogosto rezultat desetletij dela.