‘Vrnitev v prihodnost« so v kampu Menina v občini Rečica ob Savinji poimenovali manjšo slovesnost ob uradnem odprtju nove sezone, ki je bila še lani negotova. Kamp je bil namreč po lanski poplavi tako razdejan, da so se mnogi bali, da se izpod debelih plasti mulja in blata ne bodo izkopali tako kmalu. A odziv številnih prostovoljcev, tudi gasilcev, jih je izjemno presenetil. Veliko jih je namreč prijelo za krampe in lopate, spet drugi so pripeljali bagre in drugo mehanizacijo ter vzeli dopust, da so lahko nesebično pomagali, kjer koli je bilo treba.
Opustil študij in postal podjetnik
Kolenc, ki je lastnik kampa že skoraj četrt stoletja, se danes nerad ozira nazaj. O tem, kaj vse so doživeli, nemo pričajo fotografije, ki bi jih sam, kot je dejal, najraje skril. Avgusta lani so jih številni posneli s telefoni, medtem ko so na strehah objektov več ur čakali na pomoč. Prizori groze pa še vedno vzbujajo občutek nelagodja. »Tudi v preteklosti so bile tu poplave, zadnja leta 2012, a noben objekt takrat ni bil pod vodo,« pove Kolenc, domačin, ki je odraščal v Nazarjah. Kakopak ob Savinji. »Poplav smo tukaj vajeni, a te nikoli niso bile nevarne, niti niso povzročile večje škode, kaj šele da bi ogrozile človeška življenja, kot se je to zgodilo lani. So bile pa nadležne,« pove Kolenc, ki se je kampu zapisal še kot študent. In prav zaradi njega je opustil študij ortopedije. »Vse se je začelo, ko sem prve študente, ki so v Slovenijo prišli prek programa Erasmus in jim je bilo v Ljubljani malo dolgčas, povabil v Savinjsko dolino. Da bi malo skakali v Savinjo in se imeli lepo,« se spominja Kolenc. Ključno vlogo, da se je pozneje odločil za nakup kampa, ki je bil prvi zasebni kamp pri nas in ga je zasnoval Ljubljančan Jože Borštnar, je imela nekdanja dolgoletna županja Ljubnega Anka Rakun. Ona je namreč Kolenca poklicala in mu povedala, da je kamp naprodaj, potem ko je kar devet let po osamosvojitveni vojni sameval. Tako je s 23 leti sprejel odločitev, da bo postal podjetnik, in že leta 2005 so v kampu stale prve mobilne in glamping hiške. Leta 2020, ko so investicijski ciklus zaključili, se je začela epidemija koronavirusa, ki jih je prikrajšala za obisk gostov, ki prihajajo predvsem iz tujine. Lani, ko je bil kamp končno poln, največ, in sicer kar 860, je bilo na dan poplave tu Nizozemcev, pa jih je doletela katastrofalna poplava. Voda je bila tokrat meter višja kot v zadnji poplavi, veliko močnejši je bil tudi njen pretok. In to je bilo za kamp usodno.
Z družino uvedli enodnevne izlete
»Prvi mesec sem bil skeptičen, ali bomo kamp sploh še kdaj odprli. Samo za elektriko smo potrebovali tri podjetja, da so ponovno vzpostavila celotno elektroomrežje. A odziv vseh, tako gasilcev kot številnih drugih prostovoljcev, od električarjev do vodovodarjev, številni so za to porabili svoj dopust, do podjetij, ki so ponudila svoje bagre in vse drugo, ne govorim. Ljudje so hodili k nam od vsepovsod, od Lendave do Kopra. Slovenci smo, kar zadeva solidarnost, res posebni. To nam priznavajo tudi drugi. Škoda le, da ni tako enotna tudi politika,« je iskren Kolenc, ki državo, v nasprotju z nekaterimi, pohvali, da se je sicer hitro odzvala. »Pristojne službe ministrstva so nas ves čas spremljale in motivirale. Ne samo nas, tudi druge poplavljene kampe, saj v tej nesreči nismo bili osamljeni,« še pravi Kolenc. In posebej poudari, da je hvaležen za finančno pomoč, ki so jo prejeli. Zdaj je v interesu vseh, da se uredijo evakuacijski načrti v primeru poplav, ki bodo enotni za vse kampe v Evropi. Za zdaj ti obstajajo zgolj za požare. Dandanes pa so toče, orkanski veter in poplave nova realnost. In temu se bo treba prilagoditi, kot se prilagajajo proizvajalci mobilnih hišic, ki za izdelavo že uporabljajo odpornejše materiale.
Na vprašanje, kako naprej in kako živeti s poplavami, Kolenc odgovarja, da bi bilo nujno, da se teren okoli kampa zniža, s tem pa ustvari prostor, kjer se bo lahko voda brez škode razlila. Okoli bi zgradili nasip, po katerem bi lahko speljali kolesarsko stezo ali sprehajalno pot. »Smo pa pristojne od leta 2012 opozarjali, da vsak dež prinese s seboj pol milijona kubičnih metrov peska, ki ga nihče ne čisti. To je bilo krivo, da je lani vodi zmanjkalo prostora,« je odkrit Kolenc, ki v kampu preživi večino dneva. Kar ni vedno lahko, ob dejstvu, da ima družino in ga potrebujeta tudi hčerki Nina in Špela, stari sedem in 15 let. Ko Kolenca pobaramo, ali sploh najde čas za dopust z družino, pove, da kar nekaj let na to ni niti pomislil. »Šok je bil, ko je morala starejša hči v drugem razredu osnovne šole na začetku novega šolskega leta napisati spis o tem, kje je preživela poletje. Medtem ko so drugi opisovali, kje vse so bili na morju, je ona lahko napisala le, da je bila ves čas v kampu. To je bil prelomni trenutek zame in sklenil sem, da si je za družino treba vzeti čas. Od takrat si vsakih štirinajst dni vzamemo en dan, da odkrivamo kraje v sosednji Avstriji, Italiji ali na Hrvaškem. Tudi ob Kolpi smo že bili nekaj dni, še najbolj pa obožujemo Obalo,« pove Kolenc, ki rad uživa ob dobri hrani in vinski kapljici.
Navsezadnje je sommelier, zato v kampu organizira tudi degustacije vin. Čeprav Savinjska dolina slovi po hmelju, pa sami pridelujejo jabolčno vino – tolkec. In ta se še kako prileže ob okušanju savinjskega želodca, geografsko zaščitene kulinarične specialitete Zgornje Savinjske doline. O tem, da ga obožuje, zgovorno priča tudi tetovaža na njegovi roki.
