Kot član Sveta za vode imam nekoliko več vpogleda v poplavno obnovo, predvsem na vodotokih, pa tudi sicer. V tem trenutku je na vodah zaključena sanacija stanja in zagotavljanja pretočnosti. Ponekod je prišlo celo do pretiranih posegov v vode, ki jih bo treba sanirati.
Ključno in res pozitivno je predvsem to, da poplavna obnova ne temelji samo na povečanju poplavne varnosti s klasičnimi gradbeno-tehničnimi ukrepi, kot so protipoplavni nasipi in betoniranje rečnih strug na nevarnih mestih, ampak se uveljavljajo tudi načela: da je treba dati vodi več prostora; da je vode treba zadrževati s pomočjo naravni prijaznih rešitev čim višje v povirjih; da 100-odstotne poplavne varnosti ni mogoče zagotoviti in zato morajo prebivalci in lokalne skupnosti razviti določeno stopnjo poplavne odpornosti; in seveda, da je v posebej izpostavljenih območjih potrebna preselitev prebivalcev.
Pri prebivalcih, ki se bodo morali preseliti na manj ogrožena območja, je seveda prisotna bojazen pred neznanim in seveda tudi neučakanost. To mi je seveda dobro znano še iz časov, ko sem bil kot minister za okolje in prostor zadolžen za popotresno sanacijo v Posočju. Vendar je treba jasno povedati, da v enem letu ni mogoče zagotoviti novih stanovanjskih objektov, ker je treba poiskati primerne lokacije in zagotoviti dokumentacijo in tudi gradnjo. Če se bo letos v drugi polovici leta že začela gradnja večine objektov, lahko to ocenjujemo kot uspeh. Sicer pa moje izkušnje iz popotresne obnove govorijo, da so oškodovanci zelo različni: nekaterim že majhna gesta pomoči pomeni veliko, za nekatere pa nič, kar jim ponudiš, ni dovolj dobro. x Večer
