Takšna primerjava se morda zdi površna, pravi politični ekonomist Gareth Dale, a podatke je težko interpretirati drugače. »O grožnji, ki jo predstavljajo podnebne spremembe, govorimo že od 70. let prejšnjega stoletja, a količina toplogrednih plinov v ozračju še vedno pospešeno raste. Elite veliko govorijo o zelenem prehodu, a zanj dejansko naredijo zelo malo,« je jasen.

Gareth Dale je bil gost Mednarodne poletne šole politične ekologije 2024, ki je minuli teden potekala na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Naš sogovornik je predavatelj na Univerzi Brunel v Londonu, raziskovalno pa se trenutno ukvarja zlasti s preučevanjem paradigme gospodarske rasti, politično ekonomijo okolja, tehnološkim fetišizmom in podnebnimi spremembami.

EU je zelo neoliberalna organizacija. To pomeni, da je zelo prijazna do velikih korporacij, ki prevladujejo na celini. Večina jih je zelo blizu naftnim interesom, na primer velika nemška avtomobilska podjetja. Te korporacije močno lobirajo v EU. Lobisti neprestano trkajo na vrata evropskih poslancev in od njih zahtevajo, da omilijo svoje predloge. EU tako sicer predlaga nekaj ukrepov, kot so pogozdovanje, prehod na električne avtomobile in na obnovljive vire, vendar se vse to dogaja mnogo prepočasi. Potrebno je korenito zmanjšanje porabe energije. To pomeni, da se moramo iz zasebnega prometa preusmeriti v javni promet in iz osebnih avtomobilov v vlake, avtobuse in souporabo avtomobilov, mesta pa narediti bolj prijazna za pešce in kolesarje. Le tako bodo planet in ljudje na njem postali bolj zdravi. To pa po drugi strani pomeni, da na takšnem planetu ni prostora za nadaljnjo rast letalstva, saj trajnostne alternative letalskemu gorivu preprosto ni in je v prihodnjih 30 letih tudi ne bo. Prav letalstvo je eden najhitreje rastočih sektorjev z vidika izpustov emisij ogljikovega dioksida. Če bi EU to želela, bi lahko hitro izboljšala železniške storitve po vsej Evropi in ljudem omogočila, da se na primer po večerji usedete na vlak v Ljubljani in se zjutraj zbudite v Barceloni. Da pa bi se to zgodilo, bi morala EU in slovenska vlada prevzeti letalsko industrijo in pospešeno spodbujati železniške storitve, kot so nočni in spalni vlaki, zlasti za potovanja na dolge razdalje. Poiskati moramo načine, kako drastično zmanjšati svojo porabo, ne da bi to škodovalo našemu družbenemu življenju.

Začeti moramo preučevati neenakosti znotraj družbe in neenakosti med družbami v Evropi. Nekatere države so mnogo bogatejše od drugih in enako velja za ljudi znotraj teh držav. Če želimo ljudi povezati, se moramo spopasti s temi neenakostmi. Tisti, ki imajo veliko denarja, si na primer lažje privoščijo tudi zmanjšanje porabe. Večino odgovornosti za podnebni kaos nosijo svetovni bogataši. Vključno z desetimi ali dvajsetimi odstotki evropskega prebivalstva. Toda veliko ljudi v Evropi po drugi strani skorajda sploh ne leti z letali in nima velikih hiš, ki bi jih morali ogrevati. Zato je lahko primer zelo enostavnega in dobrega ukrepa izoliranje hiš ljudi, ki si tega ne morejo privoščiti. Ti ljudje bodo potem porabili manj denarja, hkrati pa bodo porabili tudi manj energije, kar je koristno za planet.

Med kapitalističnimi družbami so velike razlike. Kenija in Kanada sta na primer zelo različni družbi. Razlike so tudi med fazami kapitalizma. V 70. letih prejšnjega stoletja je po vsem svetu prišlo do krize modelov, kot sta komunizem in keynesianizem, po katerih so takrat delovale države in za katere je značilna močna in intervencionistična vloga države. Prišlo je do krize modela nacionalnih držav pri gradnji kapitalističnih gospodarstev. Novi model je postala neoliberalna globalizacija. A tudi ta je danes na smrtni postelji.

Svetovna gospodarska rast je nizka in bo še naprej zelo nizka iz več razlogov. Deloma zato, ker je prišlo do premika od proizvodnje k storitvam, te pa so manj dovzetne za povečanje produktivnosti. Drugi razlog je demografski. Prebivalstvo se stara, zato je manj delovno sposobnih ljudi, ki bi lahko izdelovali produkte in razvijali gospodarstvo. Tretji razlog pa je v tem, da je konec izkoriščanja poceni narave. Cene izdelkov, ki jih pridobivamo od planeta, se zvišujejo, podnebne spremembe pa to še poslabšujejo. Tak primer je recimo cena oljčnega olja, ki je zaradi podnebnih sprememb v zadnjem času močno narasla. Tekma za vodo in kmetijske pridelke v vse bolj nestanovitnih vremenskih razmerah bo vedno hujša; pridelava kmetijskih pridelkov bo nihala in cene se bodo praviloma zviševale. Obeta se nam torej veliko počasnejša rast svetovnega gospodarstva. Ljudje bodo morali razmišljati o rešitvah za to. Mislim, da bo gospodarsko načrtovanje spet prišlo v modo. Prepuščanje vseh odločitev trgu namreč ustvarja kaotičen svet z grozljivimi obeti z vidika okolja.

Da, mislim, da velja slednje. Vprašanje demokracije je osrednjega pomena. Res je, da je veliko držav na svetu demokratičnih, a kaj, ko je večina stvari na svetu v lasti podjetij, ki nikakor ne delujejo demokratično. Med demokracijo in podjetništvom je ogromen razkorak. Poslovni kapital omejuje in spodkopava demokratične procese. Okoljska kriza je zato tudi kriza demokracije. Kriza demokracije pa ne pomeni le to, da nekatere države postajajo avtoritarne. Pomeni še nekaj mnogo globljega, in sicer, da demokracija nikoli ni bila zares dovolj demokratična. Večina sveta ni podvržena načelom demokracije, pač pa bogatim, ki postajajo vse bogatejši. Nedavno sem na primer pisal članek o družbah za upravljanje premoženja, ki v Veliki Britaniji obvladujejo velik del storitev, kot so voda, kanalizacija, internet. Osnovne storitve so vedno bolj v lasti podjetij za upravljanje premoženja, ki naše premoženje prelivajo v premoženje zelo bogatih vlagateljev.

Ključno je, da zmanjšamo porabo energije in surovin. Tega pa le s povečevanjem učinkovitosti ne moremo doseči. Letala sicer lahko naredimo nekoliko bolj učinkovita. Ampak ali ste kdaj poskušali dvigniti letalo v zrak? Za dvig letala v nebo je potrebna ogromna količina energije, ne glede na to, kakšne vse tehnološke izboljšave vpeljujemo. V evropskem zelenem dogovoru med drugim manjkata tudi demokracija in gospodarsko načrtovanje. Evropska komisija želi vse prepustiti trgu in korporacijam, kot to počnemo že desetletja. Vlade so že v 70. letih prejšnjega stoletja vedele, kako katastrofalne so lahko podnebne spremembe, če bomo nadaljevali po začrtani poti, a niso storile ničesar. Spomniti se velja tudi na obdobje pred tem, na 40., 50. in 60. leta prejšnjega stoletja, na čas življenja naših starih staršev, ki so živeli brez osebnega avtomobila in letenja z letali po vsem svetu. Kljub veliko nižji ravni potrošnje od današnje so lahko živeli zelo srečno življenje. Danes pa po drugi strani ljudje živijo precej nesrečno. Tudi to je eden od vidikov, ki ga zeleni dogovor ne naslavlja.

Odgovor na to je v kolektivni akciji in družbenih gibanjih. V zadnjem času smo videli nekaj navdihujočih družbenih gibanj, kot so šolske stavke po Evropi, Petki za prihodnost (angl. Fridays for Future), Upor proti izumrtju (angl. Extinction Rebellion). Ne strinjam se sicer z vsemi taktikami gibanja Upor proti izumrtju, vendar – joj! – njihovo ime res povzema stanje, v katerem smo. Pred nami je zelo realna možnost izumrtja človeštva in številnih vrst in da bi se temu uprli, je potreben upor. V procesih razvijanja družbenih gibanj se ljudje začnejo prepoznavati kot kolektivno gibanje. To je način, kako lahko posežemo v zgodovino in jo usmerimo drugam. Ko ljudje niso organizirani v gibanja in živijo v svojih majhnih mehurčkih, se ne vidijo kot močni akterji, kot delavci in študenti, kot ženske in moški, stari in mladi, ki imajo moč za oblikovanje drugačne poti naprej. Zato upam, da bodo v teh obupnih časih nastala strastna in močna gibanja. To je realna možnost. To vedno znova vidimo v zgodovini človeštva.

Ne želim pridigati o nekem posebnem stališču. Mislim, da sta zamisli o zelenem novem dogovoru in odrasti (odrast je družbeno-ekonomski model, ki ne predvideva vztrajne gospodarske rasti, temveč demokratično vodeno zmanjšanje proizvodnje in potrošnje, op. p.) pomembni strategiji, za kateri si je treba prizadevati – vsaj na globalnem severu. Zeleni novi dogovor je predlog predvsem ameriških, pa tudi britanskih levičarskih ekonomistov za nekakšno sindikalno vodeno pravično tranzicijo, ki bi vključevala obsežno in močno vladno posredovanje. Evropski zeleni dogovor je le bleda senca tega; je oblika podnebnega odlašanja. Podnebno odlašanje pa je le nova oblika podnebnega zanikanja.