Samostojna Slovenija ni nastala sama od sebe. Ni bila dana kot posledica razvoja dogodkov – mimo in neodvisno od nas. V zgodovino so zapisana dejstva in eno od njih je, da so v zaščiti osamosvojitvenih procesov sodelovali tudi slovenski organi za notranje zadeve.
Letos mineva 30 let od napovedi tako imenovanega mitinga resnice, ki naj bi se zgodil v Ljubljani 1. decembra 1989. Do takih mitingov je prihajalo leta 1988 in 1989 zlasti v ožji Srbiji, Vojvodini in Črni gori. Na njih so organizatorji zahtevali, da vsa država deluje proti težnjam Albancev na Kosovu. Te vrste politično zborovanje so hoteli izvesti tudi v Ljubljani. Miting naj bi bil najprej jeseni 1988, nato so ga na začetku marca 1989 prestavili na 25. marec 1989. Temu je sledila tretja napoved zborovanja, in sicer za 1. december 1989. Datum je bil izbran premišljeno in provokativno: tega dne leta 1918 je prišlo do združitve v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Formalno je kot organizator mitingov nastopalo Združenje za vrnitev pregnanih Srbov in Črnogorcev s Kosova in Metohije, imenovano tudi Božur, dejansko pa so bili prikriti nameni bistveno hujši in daljnosežnejši.
Z akcijo Sever se je Slovenija zavarovala pred nasilnim posegom in morebitnim vojaškim udarom, ki bi močno obremenil demokratično preobrazbo naše države in otežil njeno pot k samostojnosti. Akcija Sever je bila organizirana zelo učinkovito in je zaščitila celotno ozemlje Slovenije. V njej je sodelovala vsa slovenska milica in drugi organi za notranje zadeve. Njeno vodstvo je več mesecev pripravljalo ukrepe in usposabljalo udeležence, kar je zagotavljalo učinkovito obrambo. Kasneje so se priključili še drugi dejavniki. Tudi javna sporočila so bila jasna. Izkazala so odločnost in predvsem pripravljenost Slovenije na samoobrambo. Miting resnice je bil odpovedan, Slovenija pa je dosegla pomembno zmago na poti vzpostavljanja svoje suverenosti.
Nekdanji predsednik dr. Danilo Türk je ob tem zapisal: »To je bilo obdobje zaostrovanja odnosov v nekdanji Socialistični federativni republiki Jugoslaviji in rastočih groženj Sloveniji. To je bilo tudi obdobje, ko je bila celotna Evropa pred tektonskimi spremembami, ki pa jih takratni zvezni politični organi še vedno niso prepoznali. Še vedno so želeli ohranjati administrativni način upravljanja države s poskusi močne centralizacije in spreminjanja uveljavljenih federativnih načel ureditve skupne države. Le v Sloveniji je bilo čutiti vrenje med ljudmi proti taki politični usmeritvi. Vezi, stkane med narodi bivše Jugoslavije, so se trgale pod pritiski 'mitingaštva', ki je bilo eden zadnjih signalov, da je konec z 'bratstvom, enotnostjo in enakopravnostjo'.
V začetku leta 1989, ko so bile znane že prve napovedi za organiziranje tako imenovanega mitinga resnice v Ljubljani, je takratni republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl dal ustrezne usmeritve za delo milice in drugih organov za notranje zadeve v Sloveniji ter imenoval novo vodstvo Posebne enote milice republiškega sekretariata za notranje zadeve (PEM RSNZ), ki je štela 1391 miličnikov.
Tomaž Ertl si je prizadeval in storil vse, da bi organom za notranje zadeve (ONZ) in njihovemu najbolj izpostavljenemu delu, slovenski milici, zagotovil ustrezne podlage za zakonito in učinkovito izvajanje ukrepov za zagotavljanje varnosti in preprečitev mitinga na območju Slovenije. Odločno je nasprotoval poskusom zveznih oblasti v Jugoslaviji za pridobitev pristojnosti odločanja tudi na področju javne varnosti. Uprl se je pošiljanju slovenskih miličnikov v zvezno brigado milice in zahtevi po poenotenju uniforme milice v celotni državi – kar bi v Sloveniji pomenilo spremembo kroja in odstranitev emblema slovenske milice z uniforme. Slovenski miličniki na Kosovu so bili kljub formalni podrejenosti vodstvu zvezne brigade milice dejansko odgovorni vodstvu slovenskega sekretariata za notranje zadeve ipd. Tomaž Ertl je zveznega in preostale republiške sekretarje za notranje zadeve opozarjal na nevarnost razmaha politično motiviranega mitingaštva na različnih območjih v Jugoslaviji, posledica katerega so bile tudi menjave političnih vodstev v avtonomnih pokrajinah. Zavračal je izpolnjevanje ukazov in direktiv, ki so omejevali suverenost vodenja in odločanja o delovanju organov za notranje zadeve v Sloveniji.
Imenoval je operativni štab za neposredno vodenje akcije Sever. Na podlagi ocene predsedstva SR Slovenije, da so nastale razmere, v katerih je za zavarovanje javnega reda, življenja ljudi in premoženja treba sprejeti ustrezne ukrepe, je 29. novembra 1989 izdal uredbo o prepovedi sestajanja občanov na javnih mestih, odredbo o omejitvi gibanja na območju SR Slovenije in odredbo o prepovedi prometa na območju SR Slovenije.
Vsem nam je ostal v spominu odločen nastop Tomaža Ertla, ki je delegatom slovenske skupščine zagotovil, da je 'načrt, ki ga imajo ONZ v zvezi z mitingom, izdelan za celotno območje Slovenije in še posebej za glavno mesto Ljubljana'. Na koncu govora je poudaril: 'Ljudi naj ne bo strah. Imajo svojo milico, ki bo storila vse, da bodo varni.'
To niso bile prazne besede. Ukrepi, ki jih je pripravila milica, so bili zastavljeni strokovno in učinkovito, vključevali so pripadnike ONZ iz celotne Slovenije, pa tudi pripadnike rezervne sestave milice. Celotna operacija je angažirala 6472 miličnikov, rezervnih miličnikov in drugih delavcev organov za notranje zadeve. Opravljeni so bili tudi potrebni dogovori z organi za notranje zadeve Avstrije, Italije in Hrvaške, solidarnost pa so izrazili tudi člani sindikata strojnega osebja železnic, ki so sklenili, da ne bodo vozili izrednih vlakov, na katerih bi bili udeleženci tako imenovanega 'mitinga resnice'.
S tem ravnanjem in nekajmesečnim usklajevanjem vseh operativnih nalog ter priprav milice in drugih služb ONZ je takratni republiški sekretar Tomaž Ertl odločilno prispeval k temu, da je bil 1. decembra 1989 miting v Ljubljani preprečen.«
Preprečitev mitinga resnice je dogodek izjemnega pomena v procesu osamosvajanja. S tem dejanjem so slovenska milica in drugi organi za notranje zadeve realno in tudi simbolno pokazali ter dokazali, da so sposobni zagotavljati varnost in politično stabilnost v izjemno zahtevnih političnih razmerah, ki so že načenjale varnost v državi. Državljankam in državljanom so vlili samozavest ter zaupanje v sposobnost slovenskih oblasti. Pokazala se je visoka pripravljenost za zaščito človekovih pravic in podporo razvoju demokracije v naši državi. Nedvoumno je treba poudariti, da je bila akcija Sever odlično načrtovana, organizirana in vodena. Zaradi vseh teh zaslug in žrtev v osamosvojitveni vojni danes živimo v sodobni, demokratični, pravni in evropski državi.
Zmaga v akciji Sever je bila dosežena brez neposredne uporabe sile. V soočanju, ki ga ustvarijo politični konflikti, in ko grozi nasilje, je največ vredna tista zmaga, ki se doseže brez dejanske uporabe sile. Taki dosežki so redki, zato jih moramo še bolj ceniti. Preprečitev nasilja je veliko boljša rešitev kot fizični obračun z nasiljem. Zavedanje tega, da so bili varnostni organi Slovenije že leta 1989 sposobni takšnega dosežka, zasluži trajno hvaležnost in priznanje, saj je prav v tem ključ do razumevanja visoke ravni varnosti, ki jo v Sloveniji uživamo še danes. Uspeh v akciji Sever je bil tudi pomembna prvina učinkovitosti našega celotnega obrambnega sistema, ki se je tako prepričljivo izkazala kasneje, v vojni za Slovenijo poleti 1991.
Ob enotnosti slovenskega političnega vodstva in vsega slovenskega ljudstva ter izredni profesionalnosti takratne milice je zaradi akcije, poimenovane Sever, ideja mitingašev propadla. Mitingu resnice je bilo enotno in odločno rečeno NE.
Mitinga ni bilo, Sever je ostal in obstal.
Dr. Tomaž Čas je predsednik Združenja Sever
Anton Pozvek je generalni sekretar Združenja Sever
