Arhiv Republike Slovenije danes praznuje 80 let samostojnega delovanja. Z uredbo Narodne vlade Slovenije, ki je začela veljati 7. novembra 1945, je namreč v Ljubljani zaživel Osrednji državni arhiv Slovenije. Ob današnjem jubileju obiskovalci lahko pokukajo v zakulisje arhivskega dela, vidijo, kako arhivarji ohranjajo najdragocenejše arhivsko gradivo, se sprehodijo skozi labirint depojev, sivih in zelenih škatel ter spoznajo, kaj arhivarji hranijo v kleti in kaj v arhivski hladilnici.
Najstarejše gradivo staro več kot 1000 let
Po več selitvah danes arhiv deluje v povsem obnovljenih prostorih nekdanje vojašnice na Poljanski cesti. V njem trenutno hranijo dobrih 30 kilometrov arhivskega gradiva, ki je razvrščeno v 1982 fondov in zbirk. Najstarejše gradivo, ki ga hranijo, je fragment prepisa pastoralnega vodila Gregorja Velikega iz 9. stoletja. Naključno so ga našli vpetega v neki drug, mlajši urbar. Eden največjih dokumentov je okoli tri metre dolg načrt borovniškega viadukta. V hladilnici na vsega osmih stopinjah Celzija in ob zelo nizki zračni vlagi hranijo originale slovenskih filmov, medtem ko nitratno filmsko gradivo hranijo v posebnem bunkerju pri Kočevski Reki. V bunkerju filmi niso pristali zaradi svoje spornosti ali neprimernosti, pač pa je tovrstno gradivo preveč vnetljivo, da bi ga bilo varno hraniti skupaj z drugimi zbirkami. Stereotipna predstava, da arhivisti prelagajo samo papir, se razblini v knjigoveznici centra za restavriranje in konzerviranje, ki bolj kot na arhiv spominja na delavnico s prešami, najrazličnejšim orodjem, utežmi … Arhivisti med urejanjem gradiva sem in tja naletijo tudi na kakšne zanimive predmete, neredko na očala, ki jih je avtor zapiskov pozabil med kupi papirja.
Vsi arhivi se soočajo s pomanjkanjem prostora
Ljudje si arhivske prostore ponavadi predstavljamo kot zaprašene in vlažne kleti ter temne čumnate s kupi papirja. V resnici so vlažne kleti, poudari namestnik direktorja arhiva Gregor Jenuš, najslabša možnost za hrambo gradiva. Z vlažnimi kleti se po pridobitvi novih prostorov ne soočajo več, je pa že jasno, da prav veliko gradiva ne bodo mogli več sprejeti. Prostih je še približno pet kilometrov polic, ki pa bodo bržkone prekratke za vse pomembno gradivo iz obdobja med letoma 1990 in 1995, enega najbolj ključnih obdobij v zgodovini Slovenije, ki ga bodo v arhivu v prihodnjih treh letih prejeli od ključnih ministrstev in drugih pomembnih institucij.
