Nedeljski referendum kaže, da je prebivalstvo Slovenije o predčasni prekinitvi življenja razdeljeno, saj ni šlo za široko plebiscitarno odločitev. Glavna razlika od posvetovalnega referenduma junija 2024 pa je, da je takrat šlo za razmišljanje, da si ljudje želijo dostojanstvene smrti, medtem ko je šlo pri zakonu za »konkretna določila, ki bi pomenila marsikaj drugega«, je predsednica Zdravniške zbornice Slovenije ocenila v današnjem pogovoru za STA.
»Zakon je govoril o kroničnih bolnikih, o postopkih, ki bi obremenjevali tako zdravnike kot družine, tako da pravzaprav ni izpolnil te želje, izražene na posvetovalnem referendumu,« meni Beovićeva. Prepričana je, da to ni bil zakon, ki bi bil namenjen terminalno bolnim.
Dodala je, da je bil zakon v marsičem tudi slabo napisan, čeprav je vseboval kar veliko varovalk. »Po drugi strani pa te varovalke ne morejo preprečiti tega, kar se dogaja v vseh državah, ki imajo uvedeno podobno zakonodajo,« je dejala.
Dialog s pobudniki zakona
Če bodo pobudniki zakona po letu dni zakon ponovno skušali vložiti, bodo z njimi vzpostavili dialog, je napovedala. A je obenem opozorila, da je šlo pri nasprotovanju zakonu zbornice za nasprotovanje na načelni ravni in za željo oziroma stališče zdravnikov, da ne želijo biti vključeni v take postopke oziroma kar se da malo. »Zdravniki se pravzaprav 2500 let ukvarjamo s tem vprašanjem. Hipokrat tega ne bi zapisal v svojo izjavo, če že takrat ne bi bilo političnih teženj po tem, da bi se življenje lahko končalo prej tudi na tak, umeten način,« je povedala.
Dodala je, da so bila v ta razmišljanja vključena vsa zdravniška združenja, komisija za medicinsko etiko in predsednik strateškega sveta za zdravstvo Erik Brecelj. »Skratka številni ljudje v Sloveniji smo razmišljali na drugačne načine in mislim, da je pametno, da se to posluša,« je dejala.
Smrt je treba detabuizirati
Beovićeva meni, da je treba smrt detabuizirati, saj v družbi razvitega sveta za dostojno velja samo življenje nekoga, ki je popoln in družbi nekaj daje, smrt pa je razgovor o drugačnih situacijah. »Vidi se, da je zlasti pri mlajših ljudeh v njihovih izjavah ob zagovarjanju zakona skrit strah pred smrtjo. Če bi bila smrt bolj del življenja, kot je bila v preteklosti, ko je družina spremljala umirajočega, bi bilo verjetno drugače,« ocenjuje.
Znova je poudarila, da lahko ob koncu življenja medicina ponudi paliativno oskrbo bolnika, za kar potrebujejo program izvajanja, torej financiranje, in da pritegnejo dovolj kadra v delo v zdravstvu in na socialnih področjih. Ljudem pa je treba povedati, da to ne pomeni, da jih ne želijo zdraviti, ne pomeni trpljenja in ne pomeni, da bodo v milosti ali nemilosti nekoga, ki skrbi zanje, je opozorila.
Po njenih besedah ima Slovenija na določenih območjih vzpostavljeno vrhunsko paliativno medicino, so se pa nekatere stvari premaknile tudi zaradi razprave o zakonu.
Človeku ne pustimo umreti
O mnenju nekaterih, da medicina človeku skoraj ne pusti umreti, je dejala, da to vidi drugače. »Družba, bolniki in predvsem tudi zdravniki vztrajamo takrat, ko vztrajanje ni več smiselno, ko zaradi različnih pritiskov bolnikom dajemo zdravila, ki ne pomagajo več,« priznava.
Pogovarjati se je po njenih besedah treba tudi o tem, da ima medicina 21. stoletja še vedno ogromno omejitev in da vsega ne znajo in ne zmorejo. »Zato ni pametno, da potem bolnika tako rekoč silimo ali pa si tudi on želi terapij, ki mu ne bodo pomagale,« je prepričana.
Meja, do katere zdravniki lahko pomagajo, se razlikuje med bolniki, boleznimi in načini zdravljenja. Gotovo pa zelo invazivni načini zdravljenja, kirurgija in intenzivna medicina, kadar ne morejo pomagati, povzročajo le trpljenje. »Treba je dodajati življenje letom, ne pa leta življenju,« je sklenila.
