Kar naj bi bila zgolj strokovna podlaga za lažje načrtovanje slovenskega energetskega prehoda, je v času odpovedi referenduma o Jek-2 dobilo politično komponento. Junija je Aleksander Mervar, direktor Elesa, od ministra za okolje, podnebje in energijo Bojana Kumra dobil prošnjo za pripravo scenarija, po katerem bi se slovenski elektroenergetski sektor 100-odstotno naslonil na obnovljive vire energije (do leta 2050).
Mervar je pripravil enajst alternativnih scenarijev, z ali brez jedrske energije. Študija je dobila oznako zaupno. Javna je postala šele v ponedeljek, ko je bilo že znano, da bo referendum preklican. Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo (Mope) zavrača očitke o skrivanju ali prikrivanju informacij, ki bi bile relevantne za odločanje o projektu Jek-2. Zagotavlja, da je imelo tehnično analizo od vsega začetka namen objaviti.
Popoln prehod na OVE najdražja rešitev
Z vidika ekonomske presoje, ki ne vključuje zgolj naložbenih stroškov, temveč so prišteti še stroški delovanja in vzdrževanja energetskih objektov, bi bil v letu 2044 najcenejši scenarij širitve obnovljivih virov energije iz prenovljenega Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN), izhaja iz »Mervarjeve« analize. »Sledi mu scenarij s podaljšanjem življenjske dobe NEK do leta 2063, tretji je za slabih 16 oziroma 14 milijard evrov dražji jedrski scenarij,« je zapisal.
»Kdor ve, kako v energetiki nastajajo stroški, ni presenečen nad tem rezultatom,« za Dnevnik pove direktor Elesa. »Pri voda, vetru in soncu se ne porablja energenta.« Daleč najdražji bi bil tako imenovani 100-odstotni OVE-scenarij, ki je po Mervarjevih izračunih »neizvedljiv, ekonomsko nesmiseln«. Podpira »uravnotežen OVE scenarij«, s kombinacijo hranilnikov, proizvodne zelenega vodika in s primernimi strateškimi rezervami v obliki instaliranih proizvodnih plinskih enot, ki bi služile za premoščanje izrednih stanj. »Bolj kot tega podpiram premišljen 'nizkoogljični scenarij',« zapiše.
Plinske elektrarne bi predelali na vodik
Eden izmed treh scenarijev Nacionalnega načrta NEPN, ne predvideva podaljšanja delovanja obstoječe jedrske elektrarne (NEK) in izgradnje nove (JEK-2), temveč intenzivnejši razvoj sončnih in vetrnih elektrarn, hranilnikov energije, izgradnjo novih hidroelektrarn in črpalnih hidroelektarn, stavi tudi na (dodatne) strateške plinske zmogljivosti in proizvodnjo zelenega vodka.
Ta scenarij na splošno ne odstopa bistveno od načrtovanega nemškega energetskega prehoda, ki ga je začrtala zvezna vlada Olafa Scholza. Odpovedala se je jedrski energiji in predvideva izgradnjo novih plinskih elektrarn, ki bi jih bilo mogoče do leta 2038 predelati na vodik. »Nemci so ugotovili, da 100-odstotnega prehoda na OVE ni mogoče izpeljati, potrebuje več razpršenih virov, hranilnikov in sistemskih rezerv - plinskih elektrarn,« Dnevniku pojasnjuje direktor Elesa. Do obetanega prehoda na vodik je skeptičen.
Kaj je hotel povedati v Tarči?
Mervar odkrito dvomi tudi v napovedano ceno elektrike iz Jek-2. Gen Energija napoveduje proizvodno ceno med 42 in 46 evri, če se prištejejo še stroški financiranja, naj bi se gibala med 65 in največ 103 evri. Po Mervarjevih izračunih bi končna cena v najboljšem primeru gibala med 100 in 160 evri. Evropska komisija v svojem septembrskem poročilu, ki jo je pripravil Mario Draghi, ugotavlja, da je elektrike iz novozgrajenega reaktorja lani stala okoli 166 evrov za megavatno uro.
V nedavni oddaji Tarča je poslanec Svobode Miroslav Gregorič opozoril, da znaša današnja cena iz NEK približno 44 evrov, ki ji je treba prišteti 12 evrov prispevka za odlagališče radioaktivnih odpadkov. Skupaj je to 56 evrov. »Elektrika iz nove elektrarne bo cenejša? Ne me fopat, to je tako prozorno, ne vem, kdo bo to verjel,« se je razburjal. Mervar je dvignil roko, a ni prišel do besede. Kaj je hotel povedati? »Da se z gospodom Gregoričem strinjam,« je odgovoril Dnevniku.
Koliko je Nemčijo stalo opuščanje jedrske energije?
Nemški energetski prehod je pogosto označen kot izjemno potraten in okoljsko neučinkovit. Zvezna država bi po mnenju norveškega raziskovalca Jana Emblemsvåga prihranila več kot 600 milijard evrov, če bi ostala pri rabi jedrske energije. Ugledni strokovnjaki mu očitajo, da je zagrešil temeljno metodološko napako.
Tudi zagovorniki gradnje drugega bloka Nuklearne elektrarne Krško (JEK 2) kot primer slabe prakse pogosto izpostavljajo Nemčijo, ki se je povsem odpovedala rabi jedrske energije. V svojih kritikah se med drugim opirajo na znanstveni članek norveškega profesorja Jana Emblemsvåga, ki je iskal odgovor na vprašanje, kakšen bi bil nemški energetski prehod, če država ne bi opustila jedrske energije, temveč bi vanjo dodatno vlagala.
Profesor na Norveški univerzi za znanost in tehnologijo je izračunal, da je nemški energetski prehod med letoma 2002 in 2022 stal vrtoglavih 697 milijard evrov. Okoljski učinki projekta pa so bili ob tem nezadostni. Izpusti podnebnih plinov so se znižali le za četrtino. Iz Emblemsvågovega prispevka, objavljenega v strokovni publikaciji International Journal of Sustainable Energy, še izhaja sklep, da bi bili rezultati razogljičenja nemške elektroenergetike bistveno boljši, če bi obdržali obstoječe jedrske elektrarne, jih prenovili in jim podaljšali življenjsko dobo: izpusti v elektroenergetiki bi bili za 73 odstotkov nižji, kot so bili v letu 2022.
Znanstveniki iz ugledne nemške raziskovalne organizacije Fraunhofer-Gesellschaft so preverili, kako je Norvežan prišel do svojega sklepa. Njihova kritika je ostra in neposredna. »Osnovni izračun temelji na temeljni metodološki napaki. Opravljena analiza je znanstveno nevzdržna,« so Barbara Breitschopf, Hans-Martin Henning, Benjamin Pfluger, Mario Ragwitz in Martin Wietschel zapisali v javnem odzivu.
Koliko študenta stane nakup avtomobila?
Kaj naj bi Emblemsvåg izračunal napačno? Norvežanova analiza temelji na denarnem toku in obravnava izdatke za investicije, obratovanje in vzdrževanje na novo nameščenih sončnih in vetrnih elektrarn v obdobju 2002–2022. K tem stroškom je prištel tudi subvencije, ki so jih v istem obdobju prejeli sistemski operaterji. Zakaj je to seštevanje napačno, so kritiki ponazorili s preprostim primerom: študent si kupi avto in zanj najame bančno posojilo. Mesečni obrok znaša 300 evrov. Starši finančno podpirajo študenta in mu za nakup avta mesečno nakažejo 200 evrov. »Po Emblemsvågovi logiki nakup avta mesečno stane 500 evrov,« so zapisali.
»Dvojno štetje« bistveno vpliva na temeljno izjavo Norvežana, da bi Nemčija prihranila približno 600 milijard evrov, če bi podaljšala življenjsko dobo jedrskih elektrarn in ne bi spodbujala širitve obnovljivih virov energije. Če dvojnega štetja ne bi bilo in bi avtor upošteval le izdatke za naložbe, delovanje in vzdrževanje novih vetrnih in sončnih elektrarn, bi stroški energetskega prehoda znašali 387 milijard evrov. Teoretični stroški nadaljnjega obratovanja jedrskih elektrarn in gradnje dodatnih reaktorjev pa bi dosegli 364 milijard evrov. Zneska nenadoma nista več tako zelo narazen.
V Norvežanovem članku so bili avtorji pozorni tudi na morebitne napake v uporabljenih podatkih. Naložbe v vetrno energijo leta 2002 so se jim zdele vsaj za štirikrat precenjene. Emblemsvåg se je odzval na kritiko in priznal, da »vedno obstaja določeno tveganje dvojnega štetja«, ter poudaril, da je hotel izračunati »skupne stroške za Nemčijo«. Vztraja pri svoji izjavi, da bi Nemčijo doleteli zelo nizki enkratni stroški gradnje dodatnih jedrskih elektrarn, če se upošteva ogromno zmanjšanje količine izpustov.
Z obnovljivimi viri pokrivajo že 58 odstotkov domače porabe
Leta 2001 je Nemčija proizvedla dve tretjini elektrike s termoelektrarnami na premog in plinskimi elektrarnami, tretjino z 19 jedrskimi elektrarnami in le nekaj odstotkov z obnovljivimi viri. Postopno opuščanje jedrske energije je leta 2002 uzakonila zvezna vlada Gerharda Schröderja. Aprila lani so iz omrežja odklopili še zadnjo jedrsko elektrarno. Nemški energetski prehod je s tem najbolj ambiciozen energetski načrt na svetu. V prvi polovici leta 2024 je Nemčija po navedbah Centra za raziskave sončne energije in vodika (ZSW) z obnovljivimi viri energije pokrila okoli 58 odstotkov bruto domače porabe električne energije.
»Imeli so stabilne, zanesljive elektrarne, ki so proizvajale elektriko po nizki ceni, a so jih zaprli. S tem so dvignili ceno električne energije ne le v Nemčiji, temveč po vsej Evropi,« je razložil Andrej Gubina, profesor ljubljanske fakultete za elektrotehniko. »V vmesnem času so se, dokler ne bi zgradili dovolj obnovljivih virov, oprli na plin, ki pa je vprašljiv zaradi geopolitičnih razlogov.« Po njegovem prepričanju nemški energetski prehod, ki je vključeval predčasno zapiranje delujočih jedrskih elektrarn, ni smer, ki bi jo v katerem koli strateškem dokumentu zasledovali v Sloveniji.
