Institut posvetovalnega referenduma je bil uzakonjen leta 1994 v zakonu o referendumu in o ljudski iniciativi. Po podatkih spletne strani DZ je parlament do danes obravnaval 43 predlogov za posvetovalni referendum, pri čemer je bilo nato dejansko razpisanih zgolj šest posvetovalnih referendumov. Kot prva o pridružitvi Natu in EU. Skoraj polovica vseh predlogov za posvetovalni referendum je bila sicer vložena prav v zadnjih dveh mandatih. Je politika v tem času povečala zanimanje za voljo ljudstva? Niti ne. Dejansko stanje govori drugače – institut je pogosto politično zlorabljen, v praksi se je izkazal predvsem kot učinkovit opozicijski instrument za razreševanje dnevnopolitičnih nesoglasij in blokiranje sprejemanja zakonov v DZ. Pred odločanjem o predlogu posvetovalnega referenduma mora namreč po poslovniku preteči najmanj 30 dni.

Spomnimo, kako je aktualna opozicija maja predlani, še preden je vlada Roberta Goloba zaprisegla, s predlogom za razpis posvetovalnega referenduma o zakonu o vladi zadržala potrjevanje zakona o vladi, zaradi česar Golobovi dalj časa niso mogli formirati vlade po lastnih željah s povečanjem števila ministrstev. Nedemokratična kalvarija se je nadaljevala z naknadnimi zakonodajnimi referendumi. Tudi pri lanskoletnem posvetovalnem referendumu o jedrski energiji smo videli zlorabo instituta za poskus hitre legitimacije projekta JEK 2 brez resne razprave o projektu samem. Referendum je bil ob novinarskih razkritjih zakulisnih političnih dogovarjanj in zavajanj nazadnje odpovedan. Zadnji trije posvetovalni referendumi, o volilnem sistemu, rabi konoplje in prostovoljnem končanju življenja, pa po pol leta od ljudske odločitve še niso bili prevedeni v zakonske rešitve.

Kaotično priznanje Palestine

Institut, s pomočjo katerega naj bi politika preverjala mnenje državljanov, in ki jo potem tudi politično zavezuje pri reševanju določenega vprašanja, je še posebej koristno politično orodje v predvolilnem času oziroma takrat, ko se delu politike mudi kaj potrditi. Tovrstne rabe instituta se je v času prejšnje Janševe vlade s pridom posluževala Levica, ko je skušala preprečiti nakup nemških oklepnikov, za katere je navijal takratni obrambni minister Matej Tonin.

Učbeniški primer za pravnike iz tega mandata pa je bržkone priznanje Palestine lani, ko smo v parlamentu videli sporno ravnanje tako na strani opozicije kot koalicije na čelu s predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič, ki je kršila poslovniško določilo, da mora pred odločanjem na seji DZ o predlogu posvetovalnega referenduma preteči najmanj 30 dni. Koaliciji se je mudilo s priznanjem še pred evropskimi volitvami, opozicija pa je želela to preprečiti. Volja ljudstva pri tem ni igrala nobene vloge.

Na mestu je vprašanje, ali je v praksi posvetovalni referendum sploh smiseln ali pa ga bi bilo nemara bolje celo odpraviti ali področje vsaj na novo zakonsko urediti z ustreznimi varovalkami. Posvetovalni referendum namreč v nasprotju z naknadnim zakonodajnim ni zavezujoč in je torej kot tak odvisen od politične kulture. »Posvetovalni referendum je lahko koristno orodje v demokratični ureditvi, saj omogoča parlamentu ugotavljanje volje volilcev. Vendar ga velja uporabljati le v nujnih primerih, ko gre za pomembne in usodne odločitve v državi, ki lahko bistveno spremenijo življenje velike večine ljudi. Poleg tega mora biti odločitev vrednostno opredeljena in taka, da ne zahteva velikega strokovnega znanja za smiselno odločitev o vprašanju,« opozarja pravnik dr. Rajko Pirnat. Sogovornik v luči tega meni, da velika večina dosedanjih posvetovalnih referendumov ni bila smiselna; tudi na primer odpovedani referendum o JEK 2, kjer je šlo za zelo zapleteno strokovno vprašanje.

Ukiniti ali ohraniti

»Majhen pomen posvetovalnega referenduma se vidi tudi iz tega, da rezultati zadnjih treh referendumov še niso urejeni v zakonu, pri čemer vsaj za referendum o uvedbi preferenčnega glasu na volitvah v DZ dvomim, da kdaj bodo – za to je namreč potrebna dvotretjinska večina v DZ,« še razmišlja Pirnat. In dodaja, da se v slovenski ureditvi zaradi politične razdelitve volilcev ves čas v politiki borita dva bloka, posvetovalni referendum pa je v senci tega postal sredstvo v tej borbi in služi potrjevanju desne ali leve politike. »To se vidi tudi iz interpretacije rezultatov, ko se na primer rezultat referenduma o rabi konoplje razume kot velika zmaga levice, čeprav nikakor ni mogoče razumeti, kaj bo spremenil, zlasti pa bo to spremenil morda le za majhno število ljudi.« Pirnat tako ocenjuje, da bi bilo najbolj smiselno posvetovalni referendum ukiniti. Za morebitna zelo ključna vprašanja v nacionalnem interesu pa se lahko po njegovem sprejme poseben zakon o referendumu o takem vprašanju, kot je bil plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije.

Mnenja pravnikov so sicer različna. Nekateri menijo, da zaradi zlorab še ne bi smeli prehitro posegati v zakonsko ureditev področja. Posvetovalni referendum je namreč znotraj demokracije učinkovito sredstvo za testiranje javnega mnenja in za ugotavljanje smeri reševanja določenega vprašanja. Kot tak sodi med uveljavljene oblike neposredne demokracije.

Nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič denimo meni, da je ravno na primeru referenduma o uvedbi prednostnega glasovanja mogoče prepričljivo pojasniti, kakšen je pomen posvetovalnega referenduma. »Šlo je za uvedbo prednostnega glasu, ki naj bi uresničil odločilen vpliv volilcev na izvolitev poslancev. Če ne bi bilo tega referenduma, bi politične stranke še naprej trdile, da je z volilnim sistemom vse v redu in da so ljudje z njim bolj ali manj zadovoljni. Ta izkušnja torej ne govori za ukinjanje posvetovalnega referenduma, temveč ravno obratno – govori za uresničitev jasno izražene volje volilcev,« meni Ribičič.