Slovenski zdravniki so se po obisku Nizozemske zavzeli za uvedbo participacije, ki bi prebivalce po njihovem odvračala od nepotrebnih pregledov. Med predlogi, ki so na mizi, je tudi nadomeščanje osebnih zdravnikov z izbranim izvajalcem.

Zamisel o svobodnih zdravnikih ni edini predlog, ki med zaposlenimi v zdravstvu odmeva po obisku predstavnikov Zdravniške zbornice Slovenije in ministrstva za zdravje na Nizozemskem. Med idejami, za katere se je zavzel zdravniški del delegacije, sta tudi participacija, pri kateri bi morali prebivalci ob obisku zdravnika seči v žep, in nadomeščanje osebnih zdravnikov z izbranimi izvajalci. Sedanja zahteva, da bolnika v osnovnem zdravstvu vseskozi spremlja isti strokovnjak, bi v takem primeru odpadla.

Zdravniki bi se počutili bolje

Izvajalcem (zdravstvenim domovom in koncesionarjem, op. p.) bi preoblikovanje dosedanjega instituta osebnega zdravnika prineslo večjo prožnost pri zaposlovanju, ugotavlja poročilo na spletni strani zdravniške zbornice. »Zdravniki bi se bolje počutili, če bi imeli možnost samoorganizacije in združevanja v skupine,« so v delegaciji izpostavljali prednosti, ki jih vidijo v taki obliki oskrbe bolnikov. S simbolično participacijo za zdravstvene storitve pa bi zmanjšali število nepotrebnih pregledov, predvideva poročilo na spletni strani zdravniške zbornice. Participacija, ki so si jo zamislili, bi bila sicer omejena navzgor in ne bi zajela vseh prebivalcev. Določen mora biti najvišji letni delež. Poleg tega morajo biti socialno ogrožene osebe upravičene do nadomestila.

Spomnimo, da je bila delegacija zdravniške zbornice in ministrstva za zdravje na Nizozemskem novembra lani. Med člani sta bila znani zasebnik Marko Bitenc, pri katerem zdravniško delo opravlja tudi zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan, in državna sekretarka na ministrstvu za zdravje Azra Herceg. S predlogi, ki so nastali po obisku, so se člani zdravniške zbornice seznanili minuli teden. Na ministrstvu za zdravje se do njih za zdaj niso opredelili. Pri sistemskih spremembah nameravajo upoštevati rešitve in primere dobrih praks iz tujine, a tudi slovenske specifike, so med drugim napovedali na ministrstvu.

Tajnikar: Osebni zdravnik
je pomemben

»O uvedbi simbolične participacije bi lahko razmišljali šele potem, ko bi uredili razmere v našem osnovnem zdravstvu; recept za to je enostaven – treba bo delati več. Participacija bi lahko bila del ureditve osnovnega zdravstva, kot so dosledno vratarstvo, neprofitna glavarina in razširitev ekipe z administratorjem,« poudarja Maks Tajnikar, profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti. Participaciji je sicer naklonjen. »Simbolična participacija v obliki majhnih in nezavarovanih doplačil ali odbitkov – v Sloveniji bi bilo po moji oceni primerno plačilo deset evrov za prvi obisk pri zdravniku – bi v dobri meri omogočala, da ljudje ne bi hodili k zdravniku po nepotrebnem. Takšno ureditev poznajo v številnih zdravstvenih sistemih in je nekaj povsem normalnega. Seveda bi moral sistem plačevanja participacij omogočiti tudi to, da so plačila opravičeni vsi z nizkimi dohodki, denimo upokojenci z minimalno pokojnino in brezposelni.«

Na Nizozemskem plačujejo pacienti do 385 evrov participacije na leto pri koriščenju storitev na sekundarni in terciarni ravni. »S strokovnega vidika gre pravzaprav za odbitek, podobno kot to poznamo pri avtomobilskem zavarovanju, ko do nekega zneska pokrijemo škodo sami, večje škode pa pokrije zavarovalnica,« je razložil Tajnikar, a meni, da to ne bi bilo skladno niti s solidarnostjo niti s slovenskim zdravstvenim zavarovanjem. Ob tem je spomnil, da smo nekoč tudi v Sloveniji imeli sistem doplačil, ki pa se je do danes izrodil. »Zneski so tako enormno narasli, da smo jih lahko plačevali zgolj s pomočjo prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja.«

Tajnikar je po drugi strani kritičen do zamišljenega instituta izbranega izvajalca. »S tem bi zgrešili primarni namen osnovnega zdravstva,« je prepričan profesor ekonomije. »V našem zdravstvenem sistemu ima osebni zdravnik vlogo vratarja. V sistem ne morete vstopiti mimo njega in ga tudi zapustiti ne morete, preden vas ne obravnava vaš osebni zdravnik. Prav zato je pomembno, da ima pacient izbranega stalnega osebnega zdravnika, ki ga spremlja in pozna, ne pa da se zdravnik menja ob vsakem obisku zdravstvenega doma, samo zato, ker bi se zdravniki pri takšnem načinu organiziranja dela bolje počutili. Lahko pa tak zdravnik dela v zdravstvenem domu, privatnem podjetju ali pa je zgolj zdravnik v koncesionarskem timu in ti so vam dolžni zagotoviti stalnega osebnega zdravnika.«

Problematično zaračunavanje

»Dejstvo je, da bi bilo treba za uvedbo participacije doseči zelo širok družbeni konsenz, kar je vse prej kot enostavno,« meni Egon Stopar, direktor Zdravstvenega doma Ajdovščina. »Zaračunavanje simbolične participacije sicer ni slaba zamisel: pacienti bi dobili boljši občutek za vrednost zdravstvenih storitev. Kljub vsem težavam, s katerimi se soočamo, je namreč naše zdravstvo dobro in ljudje se tega premalo zavedajo.« Stopar je v tem kontekstu izpostavil izkušnje iz urgentnih centrov, kjer je zaračunavanje (nenujnih) obravnav vedno zelo problematično in sprejeto s precejšnjo mero neodobravanja. »Kako bi vsem pacientkam in pacientom zaračunali vsak obisk zdravnika, si zato danes ne znam predstavljati,« pravi direktor. »Obenem bi uvedba participacije povzročila izvajalcem dodatno administracijo in posledično dodatno obremenitev kadra.«

Stopar je bolj naklonjen predlogu preoblikovanja instituta izbranega osebnega zdravnika v institut izbranega izvajalca. »Pacienti se v Sloveniji čustveno navežemo na naše osebne zdravnike. Že ko jih kdo nadomešča, je to za marsikoga problem. Takšen odnos je sicer hvalevreden, vendar je v obstoječi kadrovski situaciji treba razumeti, da ga je vse težje vzdrževati. Dokler v sistem ne pripeljemo več zdravstvenega kadra, bomo morali spremeniti naše razmišljanje in najti drugačne rešitve, ki bodo omogočile, da si bodo lahko zdravniki vzeli dovolj časa za svoje paciente.« Stopar se sicer strinja, da takšna rešitev ne bi bila primerna za vse pacientke in paciente. Za starejše in kronično bolne je kontinuirana obravnava pogosto nujnost. »Mladim pacientkam in pacientom pa je praviloma bolj pomembno, da pridejo hitro na vrsto, da se jim hitro uredi bolniški stalež, osebni odnos z zdravnikom jim je manj pomemben,« je prepričan.