Predsednik vlade Robert Golob, ki imen kandidatov ni razkril, je povedal le, da so vsi prestali vsa potrebna preverjanja in tudi intervjuje v posebni komisiji, ki je odločala o njihovi strokovnosti. Vlada je bila po njegovih besedah ob potrditvi kandidatov avtonomna in je sledila strokovnim predlogom ministrstva za zunanje zadeve. »Politika o tem v resnici sploh ne bi smela soditi, obstajajo strokovni organi, ki se s tem ukvarjajo na ministrstvu,« se je odzval na ponedeljkove izjave urada predsednice republike o resnih zadržkih predsednice do postavitve štirih kandidatov na veleposlaniška mesta.
Premier je izrazil presenečenje predvsem nad tem, kot je dejal, da se je o postopku, ki je doslej v zgodovini Slovenije vedno potekal tajno, začelo razpravljati v javnosti. »To je za moje pojme povsem neprimerno. Po drugi strani tudi ne verjamem, da ima predsednica kakršna koli ustavna pooblastila, s katerimi bi določala vladi, o čem sme ali ne sme odločati.« K temu je še dodal: »Res se mi zdi neprimerno v tej fazi o njihovih imenih razpredati, še zlasti ne s slabšalnimi pridevniki, kot počne predsednica. To je nespoštljivo do kandidatov, ne do vlade.«
Za predsednico štirje sporni kandidati
»Predsednica je tako ministrici za zunanje zadeve kot tudi predsedniku vlade dala neke vsebinsko argumentirane pomisleke o imenovanju določenih kandidatov. Predlagala je tudi nekatere kompromisne rešitve, ki pa žal niso bile upoštevane oziroma na katere nismo prejeli odziva,« je včeraj pojasnila vodja kabineta predsednice republike Ula Tomaduz in poudarila, da urad predsednice kandidatov nikakor ni blatil.
Po neuradnih informacijah portala N1 naj bi bila med kandidati, do imenovanja katerih je predsednica zadržana, aktualni minister za kohezijo Aleksander Jevšek, ki naj bi se potegoval za veleposlaniški položaj v Sarajevu, in aktualni veleposlanik v ZDA Iztok Mirošič. Ta naj bi želel predčasno zapustiti položaj v Washingtonu in oditi v Rim, ker je tam njegova soproga. Na spornem seznamu naj bi bili še Ksenija Škrilec za veleposlaniško mesto v Zagrebu in kandidatka za vodenje stalnega predstavništva pri OECD v Parizu Ivana Nedižavec Korade.
(Ne)podpis ukaza o imenovanju
Premier ni komentiral niti pogovorov, ki sta jih v zvezi s tem imela s predsednico republike na štiri oči. Glede možnosti, da predsednica morda ne bo podpisala ukaza o imenovanju, je dejal, da je to njena avtonomna pravica. »Vsak od nas je samostojen pri svojih odločitvah in nosi seveda tudi odgovornost zanje, ne more pa se vpletati v postopke vlade. Za to zagotovo nima ustavnih pooblastil,« je še povedal Golob.
»Ne drži, da predsednica republike vladi nalaga, kaj sme in česa ne. Predsednica je zgolj izrazila pričakovanja, da se v primeru, kjer posvetovanja niso bila uspešna, to je v štirih primerih, postopek ne bi nadaljeval,« se je urad predsednice odzval na besede premierja Roberta Goloba. Na novinarska vprašanja Tomaduzova ni odgovarjala, zato ni jasno, ali bo Pirc-Musarjeva podpisala ukaze za imenovanja kandidatov, do katerih ima zadržke.
Predsednik republike po navadi z zelo tresočo roko uporablja svojo pravico do neimenovanja v vladi potrjenih veleposlanikov, se je pa to v preteklosti vseeno že zgodilo. Najbolj razvpit je gotovo primer iz novembra 2008, ko je tedanji predsednik države Danilo Türk kot razlog za neimenovanje nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla za veleposlanika na Dunaju navedel pomanjkanje zaupanja vanj. »Ljudje, ki naj bi zastopali državo, morajo uživati polno zaupanje te države, vključno s predsednikom države, ki jih imenuje,« je tedaj pojasnil Türk. Med razlogi za neimenovanje Rupla za veleposlanika na Dunaju je omenil tudi mnenje pomembnega dela koroških Slovencev in lastne izkušnje: »Gre tudi za moje izkušnje, ki jih imam iz časa teh kandidatur, kjer nisem dobival celovitih in dobrovernih informacij, in zaradi tega moje zaupanje tu ne obstaja. In to je bil tudi zelo pomemben del mojega odločanja,« je še dodal. Dodajmo, da je Rupla že nekaj dni pozneje tedanji predsednik vlade Borut Pahor imenoval za svojega posebnega svetovalca za zunanje zadeve, ker da »veliko zna in veliko ve o zunanji politiki«, predvsem pa, je menil Pahor, »zakaj bi se odrekli človeku, ki ima v žepu telefonske številke vseh pomembnejših državnikov?« Sodelovanje Rupla in Pahorja je bilo kratkotrajno, saj sta se kmalu sporazumno razšla, Rupel pa se je že aprila 2009 vrnil iz Pahorjevega kabineta nazaj v službo na ministrstvo za zunanje zadeve.
Tudi Milan Kučan leta 2000 ni podpisal ukaza o imenovanju Marcela Koprola, ki se je potegoval za položaj veleposlanika na Kitajskem. Kot razlog je navedel njegovo slabo mnenje o Sloveniji.
