Državni zbor danes, v četrtek, glasuje o drugi obravnavi predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Predlog je po poletni prekinitvi – do katere je prišlo po medijskih razkritjih o navzkrižju interesov – ostal skoraj nespremenjen, politična slika pa razdrobljena: v Gibanju Svoboda mu večinsko stojijo ob strani, del NSi naj bi ga podprl, v Levici in SD podpore ni, SDS ostaja zadržana.
Predlog zakona tako prvič sistemsko opredeljuje poklic psihoterapevta, določa pogoje za usposabljanje in licenciranje ter odpira pot, da bi psihoterapevtske storitve na napotnico postale dostopne v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja. Državni sekretar na ministrstvu za zdravje Denis Kordež je ob razpravi v DZ poudaril, da je področje predolgo neregulirano in da lahko danes psihoterapijo formalno izvaja vsakdo brez jasnega nadzora, kar po njegovem mnenju predstavlja tveganje za uporabnike.
Zakon zato predvideva dve poti do kvalifikacije: obsežno strokovno usposabljanje za diplomante sorodnih smeri (teorija, praksa pod supervizijo, osebna izkušnja, končno preverjanje) ali magistrski študij psihoterapije, ki v Sloveniji še ni akreditiran. Posebej občutljiva tema je prehodna ureditev akreditacij. Prvih pet let bi jih lahko pridobivali le javni programi, šele nato tudi zasebne fakultete. Razpravo spremlja tudi očitek o navzkrižju interesov zaradi vloge Mojce Zvezdane Dernovšek pri pripravi zakona in njenega kasnejšega imenovanja za dekanjo zasebne fakultete za psihoterapijo. Koalicija je zato pred poletjem napovedala nove varovalke v zakonu, kritiki pa menijo, da predlog zakona temeljnih dilem ne odpravlja.
»Brez trdne diagnostike ni varne terapije«
Psihiatri, klinični psihologi in številni razširjeni strokovni kolegiji opozarjajo, da predlog ne razlikuje dovolj jasno med svetovanjem v življenjskih stiskah in psihoterapijo kot zdravljenjem duševnih motenj v zdravstvenem sistemu. »Brez trdne diagnostike ni varne terapije,« poudarjajo in svarijo, da bi širše odpiranje vrat v zdravstvo brez natančno določenih kompetenc lahko povečalo tveganje, da bodo najzahtevnejši primeri prezrti. Specialistka otroške in mladostniške psihiatrije Urša Mrevlje Lozar zagovarja dvojni tir: v socialnem varstvu hitro dostopna, brezplačna psihološka pomoč za življenjske stiske, v zdravstvu pa psihoterapevtsko zdravljenje z jasnimi licencami, nadzori in stabilnim financiranjem. Predsednica Zbornice kliničnih psihologov Sana Čoderl Dobnik je na nedavni novinarski konferenci poudarila, da je vstop tržnih ponudnikov v zdravstvo brez strogega kompetenčnega okvira strokovno neustrezen in etično sporen, Ana Brečko Ožura pa je opozorila na izenačevanje kompetenc med izvajalci zunaj zdravstva in tistimi, ki v zdravstvu zdravijo. Po mnenju Polone Matjan Štuhec bi čakanje na prvo obravnavo skrajšali predvsem z izpolnjevanjem že sprejetih zavez: več specializacij iz klinične psihologije, okrepljena pedopsihiatrija in kadrovska okrepitev centrov za duševno zdravje.
Podporniki: Red v stroki, večja dostopnost in preventiva
Psihoterapevtske organizacije vse očitke stroke, kot vedno, ostro zavračajo in poudarjajo, da zakon ne ureja svetovanja, temveč psihoterapijo kot znanstveno utemeljen, poglobljen proces v varnem odnosu, ki ni ne medicinski postopek v ožjem smislu ne socialno svetovanje. Po njihovem predlog prvič prinaša jasen poklic psihoterapevta, licenčni nadzor in možnost dolgotrajnejših obravnav v javnem sistemu – psihoterapija tako ne bi bila več »luksuz« za tiste z denarjem. Podporniki v politiki (Svoboda, del NSi) dodajajo, da bo zgodnejši, širši dostop do strokovno usposobljenih terapevtov deloval tudi preventivno ter razbremenil pedopsihiatre, psihiatre in klinične psihologe. V NSi opozarjajo na realnost dolgih čakalnih dob in na potrebo po redu v praksi, hkrati pa del stranke nasprotuje določbi, da se v prvih petih letih študijski programi lahko akreditirajo samo v okviru javnih univerz.
Če bodo poslanci, in najverjetneje bodo, predlog poslali v tretjo obravnavo, bo DZ o zakonu odločal na naslednji seji; če ne, se predlog vrne v nadaljnje usklajevanje.
