Poleti je odmevala novica o 80-letni upokojeni učiteljici glasbe, ki so jo mariborski policisti kaznovali, ker je podnevi, na delovni dan, v svojem stanovanju približno 20 minut igrala klavir; med drugim je svojemu vnuku zaigrala Beethovnov valček. Ker je z igranjem klavirja v lastnem stanovanju kršila mir in pravico do počitka sosede, so ji izdali nalog za plačilo 104 evrov globe.
Njen primer je osvetlil, kako policija interpretira določila zakona o varstvu javnega reda in miru. Pri svojem delu se naslanja izključno na subjektivne ocene pritožnika in na lastne zaznave, pri čemer policisti sploh niso strokovno usposobljeni za meritve zvoka ali hrupa, smo tedaj opozorili v Dnevniku.
Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) je zatem stopilo korak dlje. Predlagalo je nov zakon o varstvu javnega reda in miru, ki že doživlja temeljito obravnavo v državnem zboru. V členu, ki obravnava povzročanje hrupa, je predlagalo višje zagrožene kazni. Za kršitev, ki je bila očitana upokojenki, je zdaj predvidena globa med 150 in 300 evri.
Policija bi preganjala tudi na podlagi anonimnih prijav
To še ni vse. MNZ je hotel v zakon zapisati določbo, po kateri bi bilo mogoče prijavo oddati anonimno; prijavitelj bi imel tudi pravico zavrniti sodelovanje kot priča ali oškodovanec. »Povzročanje hrupa predstavlja v praksi velik problem,« je zamišljeno določbo utemeljilo ministrstvo. »Predvsem zato, ker se sosedje, ki običajno zaprosijo za posredovanje policije, ne želijo izpostavljati.«
Na predlagani člen so se usule pripombe. Direktorat ministrstva za pravosodje za kaznovalno pravo in človekove pravice je opozoril, da takšen pristop ne odpravi problema, ko se prijavitelji v prekrškovnem postopku ne želijo izpostaviti kot oškodovanci ali priče. Vrhovno sodišče pa je opozorilo, da se domnevnemu storilcu povsem onemogoči obramba, če prijavitelju ni treba sodelovati v postopku. Ministrstvo je zato predlagano določbo črtalo. A tudi popravljena verzija je ustavnopravno sporna.
Predlog MNZ namreč ne določa objektivnih kriterijev za preseganje meje dovoljenega hrupa. Obstoj kršitve temelji predvsem na oceni policije, ali je zaznan zvok glede na njegovo intenzivnost, frekventnost in trajanje v določenem bivalnem oziroma življenjskem okolju mogoče pričakovati in ga zato tolerirati.
Zakonodajno-pravna služba državnega zbora je zato 18. novembra predlagala dopolnitev člena s kriteriji, ki bodo omogočili jasno presojo, kdaj naj bi takšno ravnanje pomenilo motenje miru ali počitka, ki ga je treba sankcionirati kot prekršek. Ti kriteriji bi se lahko nanašali na glasnost, pogostost, trajanje in subjektivni odnos storilca do tega ravnanja. »Ravnanja, kot so na primer vadba glasbila, poslušanje televizije, radia in podobno, ki ne presegajo običajne intenzivnosti, je v bivalnih okoljih mogoče utemeljeno pričakovati ter jih dopuščati,« je še opozorila služba. Ker bi lahko predlagana določba nesorazmerno posegla v splošno svobodo ravnanja (35. člen ustave) in svobodo izražanja (39. člen ustave), jo je treba ponovno pretehtati in bistveno jasneje oblikovati.
Kolikšne so dovoljene ravni glasnosti glasbil in naprav?
Problematični člen je doživel več predrugačenj. Najnovejšo različico dopolnila sta v torek vložili poslanski skupini Gibanja Svoboda in Socialnih demokratov: »(1) Kdor z uporabo televizijskega ali radijskega sprejemnika, drugega akustičnega aparata ali akustične naprave ali glasbila, zaradi njihove prekomerne glasnosti, pogostosti ali trajanja, moti mir ali počitek ljudi, se kaznuje z globo od 150 do 300 evrov. Ravnanje ni prekršek, če način, trajanje in pogostost uporabe naprave oziroma glasbila in glasnost ne presegajo ravni, ki je značilna za njegovo običajno uporabo. (2) Kdor med 22. in 6. uro s hrupom moti mir ali počitek ljudi in hrup ni posledica izvajanja dovoljene dejavnosti ali nujnih interventno-vzdrževalnih posegov, se kaznuje z globo od 200 do 400 evrov.«
A tudi tako zapisan člen ostaja nejasen, ker ne določa dovoljenih ravni glasnosti, ki so značilne za »običajno uporabo« naprave ali glasbila. Ministrstvo za notranje zadeve je sicer v gradivu, ki ga je poslalo v parlament, opozarjalo, da je treba v zvezi s presojanjem hrupa upoštevati tudi (protiustavno) Uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Vendar kaže opozoriti, da predlog nove uredbe (ki se je z vlade pred dnevi vrnil v ponovno medresorsko usklajevanje) izrecno določa, da se uredba ne uporablja za hrup v okolju, ki ga povzročajo prebivalci v sosednjih stanovanjih oziroma stanovanjskih stavbah, akustični inštrumenti brez električnih ojačevalnikov; izvzet je tudi hrup, ki ga povzročajo domače živali.
Hrup po merilih policije: Kršitev, ki temelji izključno na subjektivnih zaznavah
Predlagani zakon o varstvu javnega reda in miru ne določa mejnih vrednosti glasnosti, pri katerih so izpolnjeni zakonski znaki storitve prekrška. »Uradna oseba sploh ne ugotavlja preseženih mejnih vrednosti hrupa, temveč zgolj, ali je bil moten mir ali počitek ljudi, kar je izrazito subjektiven znak,« je Dnevniku pojasnilo ministrstvo za notranje zadeve (MNZ). Obstoj prekrška se ugotavlja na podlagi izjave oškodovanca, izjave kršitelja in neposredne zaznave uradne osebe. Za obstoj prekrška niso potrebne meritve hrupa, poudarja MNZ.
V tem kontekstu kaže spomniti na sodbo višjega sodišča v Mariboru, ki je leta 2015 obravnavalo primer, ko sta najprej policist, nato pa še prekrškovni sodnik kaznovala mladoletnika, ker je doma, v posebej prirejeni in izolirani sobi stanovanjske hiše, ob 18. uri igral bobne. Višji sodniki so sodbo razveljavili in primer vrnili sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prekrškovni sodnik je moral v ponovljenem postopku podrobneje raziskati subjektivni del dejanskega stanja. Opraviti je moral ogled kraja storitve domnevnega prekrška in preveriti, ali obdolženčevo igranje bobnov, ob upoštevanju pogostosti in trajanja vaj, dejansko zmore motiti mir in počitek oškodovancev. Izkazalo se je, da so bili očitki soseda (in policije) neutemeljeni; postopek o prekršku je bil pravnomočno ustavljen zaradi pomanjkanja dokazov.
