Med 2. svetovno vojno je bil Božo Kovač z mamo in sestro izgnan v taborišče Weichs bei Dachau, kjer je v letih 1942–45 obiskoval osnovno šolo. V študentskih letih je bil tik pred načrtovano specializacijo v Franciji aretiran in zaradi »sovražne propagande« obsojen na tri mesece zaporne kazni. S tem je tudi izgubil status študenta in študij dokončal ob novinarskem delu na Slovenskem poročevalcu, ki se je 1959 z Ljudsko pravico združil v dnevnik Delo (1957–1967), od 1961–63 je bil dopisnik Dela iz Beograda, nato pa urednik.
V letih 1968–73 je bil sekretar na Republiškem komiteju Socialistične zveze delavskega ljudstva (SZDL). Bil je tudi predsednik Društva novinarjev Slovenije (1978–80). V tem času so bili ustanovljeni študijski dnevi DNS, posvečeni spominu Mitje Gorjupa. Bil je tudi delegat v zveznem zboru Skupščine SFRJ (1986–1990), predsednik odbora za notranjo politiko zveznega zbora Skupščine SFRJ (1986–88) ter član komisije Skupščine SFRJ za jugoslovanski program za Kosovo.
Pečat, ki ga je pustil na Dnevniku
Glavni urednik Dnevnika je postal leta 1973. »Danes je Dnevnik resnično Dnevnik z veliko začetnico. Do tega pa je bilo treba narediti veliko majhnih korakov,« nam je povedal ob 50. obletnici našega časopisa. Sam je prispeval kar nekaj teh majhnih korakov; Dnevnik se je pod njegovim urednikovanjem odrekel predponi »Ljubljanski« in se tako podal na pot od regionalnega glasila do nacionalnega časnika. Pod njegovim vodstvom se je Dnevnik izognil »centralizaciji« saj se ni preselil v Dom Slovenskega tiska, kot se je imenoval prvotni koncept stavbe, ki je kasneje postala Delova stolpnica. Po njegovi oceni je bilo takrat Dnevniku politično dodeljeno obveščanje o mestni in lokalni ravni in zato je bil brez resnega političnega zaledja, ki je bilo v tistem času potrebno za stabilno rast medijske hiše. »Ker tedaj ni bilo toliko javno izraženih pogledov na politično dogajanje, pravzaprav ni bilo potrebe po več časopisih. Zaradi tega je bil položaj Dnevnika toliko težji,« je povedal Kovač.
Dnevnik je tako bil že v tistih časih odvisen predvsem od prodaje. Njegov trajni doprinos je tudi vztrajanje na mnenjskih prispevkih, ki so v tistem času bili novost, takrat pa glavobol za urednika, ki se je zaradi kolumnistovih pikrosti moral pogosto udeleževati izrednih zasedanj tiskovnega sveta SZDL.
Odhod z Dnevnika in turbulentni časi
»Politika je takrat bila zelo občutljiva. Zanimivo pa ni bila tako dokončna v ukrepanju,« nam je pred leti še zaupal Kovač, ki je s svojim delom in držo gotovo pomagal utreti pot tisku kot neodvisni veji oblasti. »Tako je nekoč neki partijski sekretar zahteval popis vseh direktorjev, ki so hodili v cerkev. Dnevnik je temu načinu ostro ugovarjal. Zaradi tega ugovora je zasedal mestni komite Zveze komunistov, po daljšem zasedanju pa se ni nikomur nič zgodilo, kot pravi pregovor. Tresla se je gora, rodila se je miš. Moral si imeti dobre živce. Že takrat je obstajal mnenjski pluralizem, ki ga je prineslo javno življenje in tudi ekstremizem. Dnevnik je o tem pisal in ugovarjal. Bilo je naporno, a se je dalo preživeti.«
Med sodelavci je veljal za mirnega in uglajenega človeka, ki ga nič ne spravi iz tira. »Ni bil jurišnik kot nekateri drugi uredniki. Bil je miren, uvideven, spravljiv in z nikomer se ni skregal ali povzdignil glasu na sestankih,« nam je zaupal njegov sodelavec iz tistega časa. Uredniki so v tistem času pogosto samo pustili »prazno pisarno«, ko so odšli, a ne Kovač. Ta je pripeljal in vzgojil naslednika Milana Medena, ki je Dnevnik potem vodil do začetka devetdesetih.
Z Dnevnika je Kovač leta 1978 odšel na RTV za direktorja televizijskih programov, kjer je ostal do leta 1982, kariero je nadaljeval kot direktor beograjskega časnika Borba (1982–1986), od tam pa je konec osemdesetih odšel za glavnega urednika ČGP Delo (1986–1992). To so bili turbulentni časi slovenske politične pomladi, ko se je sveži duh politike počasi selil tudi v uredništvo sicer precej »uradnega« časopisa. Tako je moral krmariti med željami politike na eni in prodornejšega dela novinarjev na drugi strani. Ker je politična pomlad kasneje rezultirala tudi v prizadevanjih za osamosvojitve države, lahko rečemo, da je gledano za nazaj to krmarjenje med različnimi interesi vseeno zelo zgledno izpeljal in časopis predal v zelo solidnem stanju. Sam pa se je posvetil novemu medijskemu projektu, dnevniku Republika (1992–1996), ki na trgu zaradi vse bolj zahtevnih ekonomskih razmer ni obstal.
Po upokojitvi
Po medijski karieri se je Kovač preselil v politične vode, saj je postal svetovalec predsednika države Milana Kučana v njegovem drugem polnem mandatu. Kučan je Kovaču leta 2002 podelil častni znak svobode Republike Slovenije »za požrtvovalno delo v dobro slovenske države«, kot lahko preberemo v utemeljitvi. Dve leti kasneje pa je sodeloval na ustanovitvi Foruma 21 kot njegov tajnik. V javnem življenju je delovala tudi njegova družina. Žena Polonca je znana mladinska pisateljica, sin Miha je profesor in eden najbolj znanih slovenskih založnikov, vnukinja Nika pa aktivistka civilne družbe in direktorica Inštituta 8. marec.
