Še lani jeseni so v vodstvu vseh pomembnih elektroenergetskih družb v državi ocenjevali, da v vsakem trenutku obstaja približno 20-odstotna možnost redukcij elektrike. V času remonta Jedrske elektrarne Krško (JEK) in ustavitve Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) je bila Slovenija rekordno uvozno odvisna: tako rekoč vse ure vsakega dneva leta smo uvažali električno energijo, v nekaterih urah v oktobru smo uvozili kar 95 odstotkov potrebne električne energije. »Niti slučajno si nismo mislili, da bomo letošnjo zimo prebrodili tako dobro, kot smo jo,« je včeraj dejal generalni direktor Elesa Aleksander Mervar.
Veleprodajne cene električne energije se ta čas umirjajo in so že na ravni zadnjega četrtletja leta 2021, torej na ravni pred začetkom vojne v Ukrajini, ki je med drugim spodbudila draginjo. To so dobri obeti, ki pa nas ne smejo zavesti: če v tem trenutku ne bomo drastično povečali investicij v nove proizvodnje vire, bo čez desetletje naš elektroenergetski sistem na kolenih, čez dve desetletji pa povsem dotolčen, opozarjajo Mervar, generalni direktor Holdinga Slovenske elektrarne (HSE) Tomaž Štokelj in generalni direktor Gen energije Dejan Paravan.
Omejen rok regulacije
»Shema brez novih investicij kaže katastrofalno sliko,« je jasen Štokelj. Predvidena poraba električne energije se bo do leta 2045 glede na današnjo podvojila, hkrati bosta do tedaj iz sistema izklopljeni dve tretjini sedanjih proizvodnih enot: tako TEŠ (izhod iz premoga naj bi se zgodil leta 2033) kot JEK (obratovalno dovoljenje poteče leta 2043). Najkrajši konec bodo v primeru izjemne uvozne odvisnosti potegnili gospodinjski odjemalci, ki bodo plačali najvišjo ceno – ne zgolj zaradi negotove oskrbe, ampak predvsem zaradi cen. Vladni ukrepi in zamejitve cen imajo namreč omejen rok trajanja. »Regulacija cen na dolgi rok ni vzdržna,« je povedal Štokelj. Zakon trga pa je neizprosen: države z negativno energetsko bilanco, torej tiste, ki same proizvedejo premajhen delež potrebne električne energije, imajo praviloma višje maloprodajne cene – kolikor nižji je delež proizvedene energije, toliko višje so cene elektrike.
HSE se je sicer v svojih načrtovanih investicijah – vrednost vseh skupaj Štokelj ocenjuje na dve milijardi evrov – osredotočil na zeleno preobrazbo, ki bo temeljila na vetrnicah, plavajočih in klasičnih sončnih poljih ter morda tudi biomasi in geotermalni energiji. Izpostaviti velja tri vetrna polja – Ojstrica, Paški Kozjak, Rogatec – za katera naj bi bil državni prostorski načrt pripravljen letos, naslednje leto pa Štokelj pričakuje gradbeno dovoljenje. Na približno 50 lokacijah načrtujejo za 400 megavatov moči sončnih elektrarn, posodobili bodo tudi hidroelektrarno Zlatoličje Formin. Veliko upov polagajo v začetek postopkov za prve tri srednjesavske elektrarne, to so Renke, Suhadol in Trbovlje.
Breme birokracije
Največje breme investicij v elektroenergetski sistem po Mervarjevih besedah ni njihovo financiranje, temveč umeščanje v prostor. »Za primer lahko povem, da se koncentrirana polja sončnih elektrarn, ki se priklapljajo neposredno na prenosno omrežje, v prostor umeščajo več kot deset let,« je ilustriral. Naj ob tem spomnimo, da je vlada že sprejela zakonodajo, ki nekatere od teh birokratskih ovir odpravlja in lajša prav te postopke umeščanja v prostor. Zakon je v parlamentarni proceduri.
Banke so sicer po Štokljevih besedah investicije pripravljene podpreti s posojili, saj imajo posluh za zelene projekte. HSE je bil konec lanskega leta v izredno slabem finančnem stanju, za vzdrževanje tekočega poslovanja so potrebovali slabih 500 milijonov evrov svežega kapitala Slovenskega državnega holdinga. A Štokelj zatrjuje, da za financiranje investicij veljajo drugačni kriteriji in da so glede na signale, ki jih imajo, banke pripravljene podpreti njihov zeleni prehod, omenil je tudi zelene obveznice.
V Gen energiji si medtem obetajo končanje zadnje spodnjesavske hidroelektrarne, Mokrice (trenutno čakajo na odločitev sodišča), osrednji razvojni projekt skupine pa ostaja JEK 2. Eles v naslednjih 10 letih načrtuje za 800 milijonov evrov investicij v prenosno omrežje, Sodo, ki je v lasti Elesa, pa za 3,5 milijarde evrov investicij v distribucijsko omrežje, ki jih bodo financirali iz omrežnine ter evropskih nepovratnih sredstev.
