Nekdanjemu predsedniku vlade in nesojenemu kandidatu za guvernerja Banke Slovenije Antonu Ropu se ni treba bati za 98.611,48 evrov odškodnine (plus zamudne obresti), ki sta mu jo prisodili sodišči na prvih dveh stopnjah. Rop je namreč od države zahteval odškodnino zaradi neupravičenega pregona glede izdaje tajnih podatkov.
Zgodba sega v leto 2007, ko je Rop kot poslanec državnega zbora tedanjemu novinarju Televizije Slovenije Vladimirju Vodušku dejal, da se je slovenski premier Janez Janša s hrvaškim kolegom Ivom Sanaderjem pred volitvami leta 2004 dogovarjal o incidentih v Piranskem zalivu, pogovore pa naj bi prestregla tudi slovenska obveščevalno varnostna agencija.
Rop je bil zaradi svojega ravnanja pravnomočno obsojen zaradi izdaje tajnih podatkov, vrhovno sodišče pa je sodbo nazadnje razveljavilo in vrnilo na prvo stopnjo, kjer je bil v ponovljenem sojenju oproščen.
Odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo
Čeprav mu zaradi kasneje razveljavljene pravnomočne obsodbe nikoli ni bilo treba v zapor (obsojen je bil na denarno kazen 10.000 evrov), je Rop vložil tožbo proti državi, s katero je zaradi neupravičenega pregona in obsodbe terjal 127.000 evrov odškodnine. Višino škode je utemeljeval tudi s tem, da mu je Banka Slovenije zaradi kazenskega postopka odpovedala pogodbo kot nadzorniku banke SID.
S tožbo je uspel, sodišče mu je prisodilo 68.611,48 evrov odškodnine za premoženjsko škodo in primerjalno zelo visokih 30.000 evrov za nepremoženjsko škodo. Pri slednjem je sodišče upoštevalo medijsko odmevnost sojenja, okrnjeni ugled, trajanje kazenskega postopka, blag strah, blago zmanjšanje življenjskih aktivnosti, anksioznost, izgubo več kariernih priložnosti, izgubo politične integritete,...
Ne dovolj pomembno pravno vprašanje
Sodbo je v začetku letošnjega leta potrdilo višje sodišče, država pa je na vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije. Kot je razvidno iz sklepa vrhovnega sodišča, je državno odvetništvo vrhovne sodnike pozvalo, da naj med drugim presodijo, ali je višje sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je glede višine prisojene odškodnine svojo odločitev naslonilo na eno zadevo, pri kateri je šlo za neupravičeno obsodbo, ni pa upoštevalo obširne sodne prakse glede odškodnin za neutemeljen odvzem prostosti (ki ga v tem primeru sicer ni bilo).
Od vrhovnih sodnikov so prav tako pričakovali opredelitev do vprašanja, ali sta nižji sodišči Ropu upravičeno prisodili odškodnino tudi za škodo izven samega obdobja neupravičene obsodbe; da je torej »tožnik upravičen tudi do nepremoženjske škode za duševne bolečine, ki jih je utrpel zaradi (nepotrebnega in neupravičenega) kazenskega postopka«, kot je zapisalo ljubljansko višje sodišče.
Na vrhovnem sodišču so predlog državnega odvetništva zavrnili kot neutemeljen. Poudarili so, da vrhovno sodišče revizijo dopusti le v primerih, če je od odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Tako v praksi vrhovno sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih, če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, če sodne prakse vrhovnega sodišča še ni ali če sodna praksa višjih sodišč ni enotna.
V konkretnem primeru je senat vrhovnih sodnikov presodil, da ne gre za takšna pravna vprašanja, in posledično predlog zavrnil.
