V zadnjem obdobju so slovenska sodišča sprejela tri odmevne sodbe, v katerih so bile na tehtnici svoboda govora na eni strani in osebnostne pravice na drugi strani. V vseh treh so nastopali politiki.
Pravosodni vrtiljak
Letos junija je okrajno sodišče v Ljubljani razsodilo, da minister Luka Mesec leta 2018 kot poslanec ni razžalil nekdanjega predsednika stranke Domovinska liga Bernarda Brščiča, ko ga je v državnem zboru in naknadno še v televizijski oddaji označil za fašista. Po mnenju sodišča je Mesec podal zgolj vrednostno sodbo, s katero je med drugim opozoril na nevarno ideologijo, polno rasnih, ksenofobnih in spolnih predsodkov, ki jo je javno zagovarjal Brščič. Mesec se je na Brščičeve ideje odzval upravičeno odločno, je razsodilo sodišče. Na tak način se lahko prepreči, da bi se takšne ideje radikalizirale in ogrozile normalno delovanje demokracije, je zapisano v junijski sodbi. Brščič se je po dostopnih informacijah na sodbo pritožil in sodni postopek še poteka.
Nadalje je pred tednom dni sodišče v Celju izreklo sodbo v primeru, v katerem je nekdanji direktor Slovenske tiskovne agencije Bojan Veselinovič kot zasebni tožnik tožil predsednika SDS Janeza Janšo, ker ga je ta obtožil sodelovanja pri domnevnem »umoru« novinarja Boruta Meška. Umor se sicer sploh ni zgodil, saj je novinar umrl zaradi bolezni, Veselinovič pa s tem ni imel nič. Janša je bil v kazenskem postopku zaradi obrekovanja obsojen na plačilo 8000 evrov kazni v korist državnega proračuna, odškodnino pa bo Veselinovič lahko uveljavljal še v odškodninskem postopku.
V ponedeljek pa je sodišče v Trbovljah v kazenskem postopku, ki se je prav tako kot junijski primer nanašal na spor med Brščičem in Mescem, slednjemu izreklo sodni opomin. Trboveljsko sodišče je, drugače kot ljubljansko civilno sodišče, ugotovilo, da je Mesec z oznako fašist Brščiča vendarle razžalil. Mesec je v prvem odzivu sporočil, da sodni opomin sprejema in da se nanj ne bo pritožil.
Opisani pravosodni vrtiljak sicer še ni ustavljen, saj kazenski in civilni postopki potekajo vzporedno. Za Veselinoviča so se z uspehom v kazenskem postopku povečale možnosti, da mu bo dosojena odškodnina v odškodninskem postopku, Mescu pa se zaradi trboveljske obsodbe ne obeta nič dobrega. Izrek sodnega opomina bo namreč zelo verjetno vplival na pritožbeni postopek, ki ga vodi Brščič zoper Mesca. V skladu z zakonodajo so namreč civilna sodišča vezana na pravnomočne obsodilne sodbe, izdane v kazenskih postopkih, kadar tožbeni zahtevki temeljijo na istem dejanskem stanju kot kazenske zadeve. Če se Mesec na izrečeni sodni opomin res ne bo pritožil, bo v pritožbenem pravdnem postopku torej lahko Brščiču uspelo. Res pa je, da bo v tem primeru lahko sodišče upoštevalo tudi prispevek oškodovanca k nastanku škode (torej, da je Meščev odziv izzval Brščič s svojimi nestrpnimi izjavami) in bo Brščiču prisodilo zgolj simbolično odškodnino.
Razlika med ad personam
in ad rem
Po mnenju Pravne mreže za varstvo demokracije je negotovost v serijo sodnih izidov vnesla napačna odločitev kazenskega sodišča v Trbovljah. »Upoštevaje sodno prakso ustavnega sodišča in evropskega sodišča za človekove pravice je zelo vprašljivo, ali bi v kazenski zadevi Brščič proti Mescu višja sodišča pritrdila sodišču prve stopnje, še posebej glede na to, da je bila izjava Luke Mesca podana kot odziv na predhodne žaljive izjave, s katerimi je Brščič napadal ranljive družbene manjšine,« je v imenu Pravne mreže sporočila odvetnica Jasna Zakonjšek. »Odločitev sodišča prve stopnje v kazenski zadevi predstavlja neutemeljen odstop od ustaljene sodne prakse. Pravilna in skladna z ustaljeno sodno prakso je odločitev civilnega sodišča, ki je zavrnilo Brščičev odškodninski zahtevek zaradi Mesečeve oznake fašist,« pravi odvetnica Jasna Zakonjšek. »Če gre za javno pomembno temo, so v določenih okoliščinah dopustne tudi ostre in grobe izjave, a le če je take izjave še vedno mogoče razumeti kot kritiko ravnanja – ad rem. Napad ad personam pa ne uživa zaščite v okviru svobode izražanja,« je še pojasnila razliko med Meščevim in Janševim govorom.
Do sodnih primerov se je – na prošnjo Dnevnika – opredelil tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina. »Različna sodna praksa sama po sebi ni nujno problematična, če so okoliščine primerov različne in je to ustrezno obrazloženo,« so sporočili iz varuhovega kabineta. »Kljub temu pa bi z vidika zagotavljanja enakosti pred zakonom in vladavine prava sodišča morala paziti, da v podobnih zadevah odločajo podobno. To vpliva tudi na zaupanje v pravičnost, nepristranskost in neodvisnost pravosodja. Pri tovrstnih zadevah bi se sodišča morala bolj poglobljeno sklicevati tudi na zavezujočo sodno prakso evropskega sodišča za človekove pravice in sodišča Evropske unije. Opazimo lahko, da različni sodni senati sodno prakso istega evropskega sodišča razlagajo različno,« so opozorili.
