Lucija Ljubej in Zala Breznikar, dijakinji drugega letnika Gimnazije Celje – Center, smer pedagoška vzgoja, sta se pred kratkim srečali z življenjsko preizkušnjo, ki je ne bosta pozabili. Potem ko sta se pred sedmo uro zjutraj sredi lanskega decembra z vlakom iz Laškega pripeljali v Celje, sta naleteli na vse prej kot vsakdanji prizor. »Videli sva moškega v modri uniformi, ki je klečal ob neodzivnem moškem, videti je bilo, kot da ga poskuša oživljati z masažo srca. Najprej sva mislili, da je zdravnik, a se je, ko je vstal, izkazalo, da gre za moškega, ki je bil zaposlen na železnici,« se spominjata Zala in Lucija, ki sta pristopili in ga vprašali, ali kdo potrebuje pomoč. Delavec – pozneje sta izvedeli, da je bil to eden od zaposlenih na Slovenskih železnicah – je dejal, da se je moški nenadoma zgrudil in obležal. Vprašal ju je, ali znata oživljati. »Rekli sva, da sva se tega učili pri krožku Rdečega križa na šoli. Najprej sem pokleknila jaz in začela izvajati stise prsnega koša, brez vpihov.
Kakšnih 100 sem jih naredila, potem sva se zamenjali in je nadaljevala Lucija,« pove Zala Breznikar, ki je takoj po prvem stisu slišala, kako so moškemu počila rebra. A je to ni ustavilo, temveč je stise nadaljevala. »Takoj sem občutila tisto luknjo, ki jo je naredila Zala, a sem prav tako nadaljevala stise. Vse do prihoda reševalcev sva se izmenjavali,« opiše dogajanje Lucija Ljubej. Obe sta bili ves čas na zvezi tudi z dispečerjem, ki se je oglasil na številki 112 in ju usmerjal ter bodril, da sta vztrajali. »A moram priznati, da je to izjemno težko delo, saj je potrebna izjemna moč, pa še klečati je bilo treba na trdih tleh,« o izkušnji povesta dijakinji. Ko so prispeli reševalci, je bil moški živ. Od njiju so vzeli še podatke in se potem odpeljali, dekleti pa sta nadaljevali pot v šolo.
Izkušnja za vse življenje
»Dejansko je vse, kar se je zgodilo, prišlo za nama. Do šole sem se trikrat razjokala. Spraševali sva se, ali je moški preživel in ali sva vse naredili prav. V šoli sva najprej šli k šolski psihologinji. Povedali sva ji, kaj se je dogajalo in da ne veva, kako se je končalo. Ona naju je hrabrila, da četudi moški ni preživel, sva zagotovo vse naredili prav,« pove Zala. Obe z Lucijo sta dve leti obiskovali krožek Rdečega križa na osnovni šoli, iz znanja prve pomoči sta tudi tekmovali in že opravili tudi tečaj za voznike. »A če masažo srca izvajaš na lutki, je to nekaj povsem drugega, kot če se s takšno situacijo srečaš v živo,« priznata dekleti, ki do pred kratkim še vedno nista vedeli, ali je moški, ki sta ga oživljali, preživel ali ne.
Zato je ena od mamic poklicala na celjsko policijo. »Podatkov od gospoda, ki je bil po najini oceni star okoli 60 let, seveda niso razkrili. So pa povedali, da je preživel,« sta bili dekleti veseli novice. Močno sta si oddahnili, saj je bilo njuno oživljanje očitno uspešno. »Dejansko je to izkušnja za vse življenje,« še povesta Zala Breznikar in Lucija Ljubej ter priznata še, da sta takrat vse počeli v afektu. Zdaj, ko je za njima izkušnja v živo, bo tudi strah, če bosta še kdaj naleteli na podobno situacijo, zagotovo manjši.
