Po Wostnerjevih pojasnilih podatki iz analize o kakovosti življenja, ki so jih predstavili pred dnevi, izhajajo iz vzorca Eurobarometra. »Kakovost življenja je subjektivni kazalec, v Umarju pa smo analizirali tudi številne druge objektivne kazalce in izdelali sintezo za Slovenijo.«
Se v Sloveniji živi kakovostno?
Da. Zdi se, kot da intuitivno vemo, da nam je lepo, a obenem v javnih razpravah izražamo precejšnje nezadovoljstvo. Podatki kažejo, da se Slovenija po samooceni zadovoljstva z življenjem med državami EU uvršča na visoko sedmo, po kazalniku trajnostne in vključujoče blaginje pa celo na šesto mesto. V primerjavi z gospodarskim položajem, kjer smo na 15. mestu, se po kakovosti življenja uvrščamo izrazito višje.
Kako je to mogoče?
Gospodarska uspešnost meri, koliko materialnih dobrin ustvarimo kot družba. Kaj s temi materialnimi dobrinami naredimo in v kakšnem okolju živimo, pa BDP ne zajame. Če je družba denimo izrazito neenaka, je to z vidika dojemanja blaginje slabo. V Sloveniji je neenakost prebivalstva ena od najmanjših med državami EU in tudi na svetu. To je dobra popotnica tako z vidika kakovosti življenja kot gospodarske rasti.
Zakaj?
Bolj ko so ljudje medsebojno povezani, bolj si pomagajo, lažje je biti denimo uspešen podjetnik.
Kateri so ključni dejavniki, ki so privedli do dobrega rezultata?
Po neenakosti prebivalstva se Slovenija uvršča na drugo mesto, stopnja tveganja revščine je nizka, kar ne pomeni, da je nimamo, a znatno manj kot drugje, med vodilne države se uvrščamo tudi po kakovosti naravnega okolja. Visoko se uvrščamo še po kazalnikih, ki merijo, kakšna je blaginja danes, opazno slabše pa se uvrščamo pri vlaganjih, ki bi povečevala blaginjo v prihodnosti.
Je razlog v tem, ker si politiki v večji meri prizadevajo za trenutne in ne dolgoročne učinke?
Očitno, a si moramo verjetno krivdo za to pripisati tudi mi, volilci. Ljudje si očitno bolj želijo imeti stvari, ki jim koristijo danes. Da se zaradi prihodnjih koristi danes nečemu odpovedo, je potrebno zaupanje, da bodo sredstva porabljena v prave namene, v korist vseh. Z vidika zaupanja se med državami EU Slovenija uvršča na rep lestvice. V vodstva podjetij ljudje sicer dokaj zaupajo, pri zaupanju v politične stranke pa se uvrščamo čisto na dno. Če bi želeli postati ena od vodilnih inovacijskih držav, v katerih je življenje visokokakovostno, bi morali to preseči. Iz primera Švedske se lepo vidi, da napredni inovacijski modeli zahtevajo, da deležniki stopijo skupaj in delujejo usklajeno, strateško.
Bi se ob okrepitvi zaupanja lahko povečala produktivnost zaradi številnejših inovacij, ki terjajo svoj čas?
Bolj ko se krepi zaupanje, lažje je sprejemati zahtevne odločitve, ki vodijo k višji produktivnosti. Z naraščanjem produktivnosti se plače bolj povečujejo, standard narašča, zaupanje ljudi se krepi. V slovenskih podjetjih, v katerih najhitreje povečujejo produktivnost, plače rastejo še enkrat hitreje kot v drugih podjetjih. Stanje v Sloveniji je dobro, trendi pa manj, zato je treba ne glede na stanje (ne)zaupanja narediti preskok v glavah in začeti pospešeno vlagati v ključne dejavnike produktivnosti, v našo prihodnost.
Ena ključnih ugotovitev analize o kakovosti življenja je, da je treba več pozornosti namenjati znanju. Bi bilo treba spremeniti izobraževalni sistem?
Ni tako bistven problem, kaj se mladi učijo. Bistveno je, da je treba spremeniti pristop k temu, kako se učijo in kaj želimo v tem procesu doseči. To lepo ilustrira podatek analize OECD, da so med 66 državami sveta slovenski dijaki z naskokom na zadnjem mestu pri vprašanju, ali pri učenju novih stvari uživajo. V obstoječem sistemu se želja učiti se, ki je v neverjetno hitro spreminjajočem se svetu odločilna, v kritični fazi razvoja otrok zavre.
Kaj bi lahko naredila država?
Ustvarjalnost bi morala postati jedro vzgojno-izobraževalnih sistemov. To ne pomeni, da je treba le pregledati predmetnike, kar je ponavadi odgovor v razpravah. Potrebna je reforma in nadgradnja pristopa k učenju. Živimo v dobi, ko skoraj ni treba več tipkati, da se dobi takojšen odgovor na katero koli vprašanje. Zato bi bilo treba spremeniti cilje izobraževanja. Zdi se, kot da je končni cilj slovenskega izobraževalnega sistema ta, da morajo biti vsi otroci na koncu sposobni sedeti osem ur na dan v »tovarni« in nekaj izdelovati, čeprav je cilj dobe, v kateri živimo, ravno nasproten – da se vsakdo razvije v tistem, v čemer je dober, kar pomeni, da bo vsak drugačen, samosvoj, a obenem, da smo hkrati sposobni skupaj delovati in sodelovati. Takrat namreč pride do največ inovacij, ki so ključne za našo prihodnost. Verjamem, da je znotraj izobraževalnega sistema veliko učiteljev in drugih, ki si želijo natanko tovrstnih sprememb, in da ne gre le za pobožne želje.
Po letih zdravega življenja se v Sloveniji uvrščamo nad povprečje EU, kar je tudi eden od kazalcev kakovosti življenja. Kako je to povezano z višino ustvarjenega BDP?
Stanje je dobro, trend pa manj. Povečuje se namreč nezdrav način življenja. Avtomatizacija in robotizacija nadomeščata najtežja dela. V primerjavi z državami Višegrajske skupine se v Sloveniji dela manj, poleg tega se v povprečju za devet odstotkov dela manj, kot se je delalo leta 1995.
V državah, ki so inovacijske voditeljice – Finski, Danski, Švedski in Nizozemski …
... se dela še manj kot v Sloveniji, a hkrati ustvari znatno več. Ko država preide v inovacijsko podprto rast, ko se naredi kakovosten preskok, to ne pomeni, da bodo ljudje garali, temveč da se bo delalo drugače, da se bo ustvarilo več. Le na tej osnovi se bo v 21. stoletju dalo lepo živeti, kar je seveda tudi naš cilj.
Kakšna je kakovost življenja v sosednjih državah?
Nižja, kot je v Sloveniji, tako po subjektivnih kot objektivnih kazalnikih. Po indeksu trajnostne in vključujoče blaginje smo izenačeni z Avstrijo, a hkrati bolj zadovoljni z življenjem. Preostale tri sosede opazno zaostajajo. Na Hrvaškem in še posebej v Italiji je denimo dohodkovna neenakost znatno večja. Hrvaška ima precej več težav z revščino. Italijane žulijo tudi negativni ekonomski trendi v daljšem obdobju, kar se čuti tudi pri kakovosti življenja. Dnevne migracije na delo v Italijo so se v obdobju 2019–2023 zmanjšale kar za četrtino, v Avstrijo pa so se stabilizirale.
V kaj bi bilo smiselno vlagati za povečevanje produktivnosti in s tem BDP?
Pri vlaganjih za zdaj še v preveliki meri uporabljamo pristope, ki so bili relevantni v 20. stoletju, saj dajemo prednost naložbam v osnovno infrastrukturo, zgradbe in opremo. Pri vlaganjih v raziskave in razvoj Slovenija ni slaba, v EU se uvršča na sedmo mesto, a z velikim zaostankom do vodilnih držav, kar nas že uvršča med države sledilke. Še bolj skrb vzbujajoče je, da pri ključnih dejavnikih, ki so v 21. stoletju odločilni, najbolj zaostajamo. To so mehki dejavniki, kot so znanje, digitalizacija in organizacija, pri čemer v zadnja dva vlagamo celo manj od skupine višegrajskih držav.
Struktura gospodarstva kaže, da je Slovenija kakovosten, prilagodljiv in cenovno konkurenčen dobavitelj. Imamo razvojni model, ki je vsaj zadnjih petdeset let uspešno deloval. Toda težava je v tem, da v segmentu, v katerem je Slovenija doslej uspešno konkurirala, konkurira vedno več držav. Zaradi naraščanja konkurence se donosi znižujejo, posledično pa perspektive za rast standarda v okviru obstoječega razvojnega modela postajajo čedalje manj rožnate. Scenarij ostati tam, kjer smo, je torej scenarij, ki nas vodi navzdol.
Je to mogoče?
Imamo dobre zgodbe, zato vemo, da je to mogoče doseči. Z določenimi državnimi spodbudami so se dosegli dobri rezultati. Zato je logično vprašanje, zakaj se takšno delovanje ne spodbuja v večji meri. Zdi se, da zato, ker se ne zavedamo dovolj, kakšne učinke bi lahko prineslo, zakaj je to v našem skupnem interesu ne glede na takšno ali drugačno prepričanje. Ko se odloča, kam se bodo investirala evropska sredstva, so še naprej prioritetna vlaganja v osnovno infrastrukturo in klasični, »preverjeni« ukrepi, na katere smo navajeni. Cilj bi moral biti prehod proti bolj drznim, prodornim in radikalnim inovacijam z uporabo najmodernejših tehnologij. Podjetja, ki so se jih lotila, so ne glede na panogo, ali so na koncu ali na začetku dobavne verige, slovenske zvezde. Takšnih potrebujemo več.
