Tretji steber v sestavi NSi, SLS in Fokus ter Demokrati in Resnica je prejšnji četrtek parlamentarnim strankam poslal predlog interventnega zakona, s katerim pogojuje tudi možnost oblikovanja naslednje vladne koalicije. V NSi so zapisali, da je podporo zakonskemu predlogu do roka, ki je znašal vsega en dan, izrekla le SDS, ki je k besedilu prispevala nekaj dopolnil. Delodajalske organizacije pozdravljajo ukrepe, ki da odgovarjajo na ključne izzive gospodarstva, sindikati in Levica pa svarijo pred vrtanjem luknje v proračun in posledičnimi potencialnimi rezi v socialno državo. Predlog je bil vložen mimo socialnega dialoga, posega v več temeljnih zakonov hkrati, najbolj problematična pa je proračunska (ne)vzdržnost – ministrstvo za finance je ocenilo, da predlog pomeni več kot milijardo evrov manj v proračunu in hkrati večje odhodke. Ob vsem tem vemo, z izjemo pavšalnih ocen o povečani potrošnji, zelo malo o tem, kako naj bi se nadomeščali ti obsežni proračunski izpadi.
Pomanjkljivo so v predlogu zakona desnega trojčka opredeljene tudi že same ocene javnofinančnega učinka ukrepov. Polna pokojnina ob nadaljevanju delovne aktivnosti bi na primer po navedbah ministrstva za delo državo stala okoli 180 milijonov evrov na leto, a predlog zakona tega med finančnimi učinki sploh ne opredeljuje. Zastavlja se tudi vprašanje, komu bi ukrepi večinoma sploh lahko koristili. Bo znižanje dohodnine na oddajanje premoženja v najem res koristilo najemnikom? Ali pač najemodajalcem? Bodo znižanja DDV na osnovna živila znižala cene ali povečala dobičke trgovcev? Pri predlogu socialne kapice pa te dileme sploh ni, saj gre za darilo peščici najbolje plačanih na račun solidarnosti socialnih sistemov. »Delovni ljudje na minimalni in povprečni plači od tega ukrepa ne bodo imeli nič. Razvojna kapica je namenjena razvoju premoženja najbogatejših, nakupu avtomobilov, jaht in vikendov z bazenom,« so kritični v Levici.
Manj za socialne sisteme
Socialna kapica, ki je bila do nedavna dolgoletna neuslišana želja delodajalskih združenj, ob robu zadnjih volitev pa so jo v programe poleg desnosredinskih opcij vnesle tudi nekatere levosredinske, pri 7500 evrih bruto plače res razbremenjuje le zgornji odstotek najbolje plačanih posameznikov. Gre torej za ukrep, ki koristi zelo ozki skupini najbolje plačanih, obenem pa je fiskalni strošek zelo visok. Predlagatelji v zakonu ocenjujejo, da bi ukrep socialne kapice za državni proračun in druga javnofinančna sredstva pomenil okoli 55,7 milijona evrov izpada. Kar je nenavadno nizka ocena. Državni sekretar ministrstva za delo Igor Feketija je recimo včeraj na tiskovni konferenci Levice, ki je zavrnila zakon kot izrazito protidelavski, dejal, da bi ukrep po njihovih izračunih javne finance obremenil za 140 milijonov evrov. Delodajalci bi privarčevali 60, zaposleni pa 80 milijonov evrov.
Pri tem je treba poudariti, da kapica pomembno zareže v prihodke pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZPIZ) ter zdravstvene blagajne (ZZZS). S tem se torej zmanjšuje financiranje socialnih sistemov, ki temeljijo prav na družbeni solidarnosti – na tem, da tisti, ki imajo več, vplačujejo več. Res je sicer, da uvedba socialne kapice za državni proračun pomeni tudi nekaj več prihodkov na račun povečanja potrošnje, prihodkov iz naslova dohodnine in davka od dohodkov pravnih oseb; a bi se prav zaradi nižjih prihodkov ZPIZ in ZZZS povečal tudi proračunski transfer v pokojninsko blagajno. Država je v ZPIZ in ZZZS v letu 2025 doplačala 2,1 milijarde, za letos pa je v sprejetem proračunu načrtovanih že 2,2 milijarde evrov.
So najbolje plačani res najbolj produktivni?
Desni trojček sicer pravi, da bi z ukrepom zadržali oziroma privabili najbolj produktivne kadre, kar je težaven argument. V zelo konkurenčnih sektorjih morda res drži, da so najbolje plačani tudi med najbolj produktivnimi, a je tudi in predvsem res, da so najbolje plačani praviloma menedžerji, direktorji in zaposleni v finančnem sektorju, ki si lahko izpogajajo višje plače zaradi položaja, ne nujno zaradi produktivnosti. Tudi sicer raziskave kažejo, da je rast plač v zgornjem odstotku v zadnjih desetletjih hitrejša kot rast produktivnosti. »Ta ukrep je namenjen njihovim bogatim prijateljem, med njimi tudi šefu NLB Blažu Brodnjaku, ki se bo glede na svoje pretekle dohodke na ta račun okoristil s približno 16.000 evri neto na mesec,« je bil glede tega, kdo bo imel korist od socialne kapice, včeraj oster državni sekretar na ministrstvu za delo Dan Juvan iz Levice.
Juvana prav tako ni prepričal predlog za znižanje DDV za 15 osnovnih živil na pet odstotkov ter za električno energijo, zemeljski plin, daljinsko ogrevanje in les za kurjavo na 9,5 odstotka. Prepričan je, da bi se to znižanje zgolj preneslo v dobičke trgovcev. Dokaz za to je Hrvaška, je izpostavil. Juvan je bil kritičen tudi do ukrepa uvedbe študentskega samostojnega podjetnika, saj da bodo ti študentje postali cenejši kot študentje, ki delajo prek napotnice, kar jim zagotavlja številne pravice in določeno urno postavko. Državni sekretar na ministrstvu za delo Igor Feketija je spomnil še na nedavne pozive gospodarstva na pomoč v luči energetske krize in se pri tem vprašal, kako bi se te subvencije ob takem proračunskem izpadu zaradi predlaganega zakona sploh financirale. Spomnimo, da je imela država v energetski krizi 2023 in 2024 na račun znižanj trošarin energijskim produktom, znižanja DDV in drugih ukrepov skupno približno 869,8 milijona evrov izdatkov.
Sistemsko izkoriščanje sociale je mit
Kljub opozorilom o velikih rezih v proračun pa od tretjega političnega stebra za zdaj nismo slišali prepričljivih pojasnil, kako nadomestiti izpad. V Odmevih na TV Slovenija je voditeljica prejšnji teden predsednika stranke Resnica Zorana Stevanovića vprašala, kako bodo nadomestili znižanje davkov, na kar je omenjeni med drugim odgovoril, da država veliko denarja izgublja zaradi korupcije, izkoriščanja socialnih transferjev in prenapihnjenega javnega sektorja. »Ko smo jih vprašali, kje mislijo pobrati 3,5 milijarde evrov iz korupcije, so odgovorili, da je mišljeno delo na črno, kar pa pomeni vojsko inšpektorjev, kar seveda stane veliko. Težko je skratka jemati resno takšne predloge,« je bil do tovrstnih pavšalnih pojasnil kritičen Feketija. Tudi sicer so nam naši sogovorniki povedali, da takšno proračunsko načrtovanje ni nič drugega kot populistična sanjarija.
Kaj pa izkoriščanje socialnih transferjev? Imamo v državi res problem z množičnimi, sistemskimi zlorabami? »Ne, nikakor, gre za izmišljotino z namenom ustvarjanja legitimnosti bodočih rezov v socialne izdatke, ki so namenjeni najrevnejšim. Spodnji sloj, ki nikoli ne demonstrira in ne biciklira pred parlamentom, je namreč najšibkejši, hkrati pa najprimernejši za stigmatiziranje. Najbolj potrpežljivo nosi vlogo grešnega kozla, hkrati pa opravlja družbenokoristno funkcijo. Kajti družbeno dno s svojim položajem krepi delovno etiko srednjega sloja, ker ga menedžerji nočejo motivirati z višjim zaslužkom,« je jasen sociolog dr. Srečo Dragoš. Dodaja, da kljub ponavljanju mita o prejemnikih socialnih pomoči, ki vozijo mercedese, še noben politik ni postregel s številom domnevnih goljufov ali obsegom odtujenih zneskov.
Socialni transferji brzdajo revščino
»Edini organ, ki je raziskal te govorice, je bilo računsko sodišče, ki je prav zaradi tega razloga leta 2021 naredilo revizijo centrov za socialno delo. Ugotovilo pa je dve dejstvi: prvič, na vseh centrih po Sloveniji so res našli vsega skupaj 6,7 milijona evrov terjatev iz naslova neupravičeno prejetih transferjev za zmanjševanje revščine; in drugič, računsko sodišče je ugotovilo, da je krivda pretežno na strani države, ker pristojno ministrstvo ni zagotovilo sistematičnega spremljanja in analiziranja kazalnikov,« poudarja sogovornik s fakultete za socialno delo. Dodati je treba, da gre za 6,7 milijona evrov od skupno skoraj dveh milijard socialnih transferjev na leto. V letu 2024 je bilo za transferje, za katere so na voljo podatki, namreč skupno izplačanih 1,73 milijarde evrov. Dragoš pri tem še izpostavi, da so socialni transferji temelj socialne države. »Brez socialnih transferjev bi namreč imeli vsaj 40-odstotno revščino med prebivalstvom, ki se po transferjih zniža na okoli 14 odstotkov, kar je evropsko nadpovprečen dosežek po omenjenem merilu zmanjšanja revščine glede na vložek v odstotku BDP.«
Pri tem pa pridemo še do enega mita o socialnih transferjih, ki ga vestno širijo prokapitalske politične stranke, in sicer, da ima Slovenija v primerjavi z drugimi državami izjemno visoke socialne transferje. Dragoš odgovarja: »Slovenija se nikoli v svoji zgodovini ni niti približala povprečju evropskih držav po skupnih izdatkih za socialne prejemke. Pa ne zato, ker si tega ne bi mogla privoščiti, pač pa, ker to nikoli pod nobeno vlado – niti pod zadnjo levosredinsko – ni bil njen cilj. Zato pri omenjenem socialnem izdatku zaostajamo za štiri odstotne točke za povprečjem EU. Znotraj tega skromnega deleža socialnih izdatkov imamo tudi zelo skromno višino socialnih denarnih pomoči, ki jo država namensko zadržuje približno 20–25 odstotkov pod dejanskim minimalnim življenjskim pragom. Socialna pomoč po najnovejši uskladitvi z inflacijo znaša 507 evrov, minimalni življenjski stroški pa 643 evrov.«