»Kolegi, ki v posameznih institucijah skrbijo za zaposlovanje delovnih terapevtov, omenjajo, da je vse manj prijav na objavljene razpise in da so veseli, da se sploh kdo prijavi, da se po pridobljeni formalni izobrazbi odloči, da se bo zaposlil kot delovni terapevt,« je priznala Katarina Galof, predstojnica oddelka za delovno terapijo na ljubljanski zdravstveni fakulteti, in dodala, da so vsa obstoječa delovna mesta plod zastarele sistemizacije ter neurejenih kadrovskih standardov in normativov.

Katarina Galof, predstojnica oddelka za delovno terapijo na ljubljanski zdravstveni fakulteti: »Kljub temu da so potrebe po delovnih terapevtih vse večje, ker je njihovo strokovno znanje široko in vključuje vsa področja človekovega delovanja v vseh življenjskih obdobjih, novih delovnih mest ne v institucijah ne zunaj njih ni zaslediti.« Foto: Tomaž Skale

»Kljub temu da so potrebe po delovnih terapevtih vse večje, ker je njihovo strokovno znanje široko in vključuje vsa področja človekovega delovanja v vseh življenjskih obdobjih, novih delovnih mest ne v institucijah ne zunaj njih ni zaslediti. In to kljub temu, da družba prinaša nove izzive in nove težave. Vemo, da raste število mladih odraslih, ki niso uspešno končali šolanja in so na trgu dela neuspešni kot prvi iskalci zaposlitve. Velika večina jih ima tudi težave z duševnim zdravjem, pogosti sta anksioznost in depresivnost. Tukaj se bodo pokazale velike potrebe, kako te mlade vključiti kot aktivne, polnopravne, sodelujoče člane, ki nekaj prispevajo. Treba bo razviti njihovo samostojno delovanje,« je o izzivih povedala Alenka Plemelj Mohorič, vodja katedre za delovno terapijo.

Zaposleni v skupnosti

»Več desetletij smo bili v Sloveniji delovni terapevti sodelavci v zdravstvenih timih in zdravstvenih institucijah,« je povedala Galofova in za primerjavo izpostavila države severne Evrope, kjer so delovni terapevti zaposleni v skupnosti, se pravi tam, kjer ljudje delajo, živijo, preživljajo svoj prosti čas in se ukvarjajo s svojimi hobiji. »Sami se trudimo, da bi ta trend pri nas dopolnili, da nismo samo del zdravstvenih institucij, kjer smo sicer z minimalnimi normativi prisotni že od vsega začetka, ampak poskušamo svoj delokrog razširiti tudi na skupnost,« je povedala naša sogovornica in kot primer dobre prakse, ki je tudi zakonsko podprta, izpostavila skupnostno obravnavo, denimo obravnavo otrok, mladostnikov in odraslih v centrih za duševno zdravje.

Alenka Plemelj Mohorič, vodja katedre za delovno terapijo na ljubljanski zdravstveni fakulteti: »Študentje delovne terapije se klinično usposabljajo v različnih zdravstvenih ustanovah in socialnih zavodih. V drugem letniku imajo klinične vaje na različnih klinikah v Ljubljani, klinikah Univerzitetnega kliničnega centra ali v socialnih zavodih, predvsem domovih za starejše.« Foto: Tomaž Skale

 

»Drug primer tovrstne priložnosti za širitev delovanja delovnega terapevta iz institucionalnih oblik dela bo dolgotrajna oskrba, kjer delovni terapevt prihaja k osebi na dom.« Ob tem je Galofova opozorila, da na področju centrov za zgodnjo obravnavo, kjer delovni terapevti delujejo v razvojnih ambulantah, sodelujejo tudi z vrtci in šolami. »A ne z vsemi. Žal se ta vez sodelovanja prevečkrat prekine, ko gre otrok v klasični vrtec in kasneje v šolo,« je povedala. Potrebo po kontinuirani tovrstni obravnavi je vse pogosteje zaslediti med osnovnošolci, srednješolci in v zadnjem času tudi med študenti, pri čemer je na fakultetah vse več študentov s posebnim statusom.