V dobi, ko informacije potujejo hitreje kot kadar koli prej, je meja med dejstvom, mnenjem in manipulacijo vse tanjša. Dezinformacije niso zgolj »slabe informacije«, temveč namerno ustvarjene in razširjene napačne ali zavajajoče informacije z jasnim ciljem – političnim, ekonomskim ali preprosto razdiralnim. Kot dodatno pojasnjuje dr. Sonja Merljak Zdovc, novinarka in raziskovalka, glavna in odgovorna urednica Časorisa, ki se že dlje časa ukvarja z raziskovanjem dezinformacij, te nekdo ustvari z namenom, da ima od njih korist ali da nekomu drugemu škodijo. Pri tem je ključno, da jih razlikujemo od napačnih informacij, torej nenamerno napačno podanih dejstev, in zlonamernih informacij, resničnih podatkov, ki se jih uporabi proti nekomu z namenom, da se mu škoduje.
Orodje političnega vpliva
Dezinformacije niso naključje. Vedno so vzpostavljene kot strategija političnega vpliva, pri kateri informacija ni sredstvo razumevanja sveta, temveč orožje. Najuspešneje se širijo v kriznih trenutkih – ob volitvah, protestih, energetskih krizah in vojnah. Takrat je javnost bolj ranljiva, ker primanjkuje preverjenih informacij in ker ljudje hitreje sprejemamo dramatične razlage. Takšnim informacijam pravimo tudi tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje (angleško foreign information manipulation and interference – FIMI) in predstavlja poskus vmešavanja iz tujine v javno mnenje neke države z lažnimi informacijami.
V zadnjih letih se v evropskem prostoru močno kaže ruski propagandni vpliv. Gre za usklajene kampanje, ki krožijo prek telegrama, facebooka, tiktoka in po spletnih straneh s prikritim lastništvom. Njihovi cilji so trije: relativizirati odgovornost Rusije v vojni proti Ukrajini, na primer z narativom, da je vojno izzval Nato; razdeliti evropsko javnost, denimo z novicami, ki omenjajo, kako Evropa trpi zaradi sankcij zoper Rusijo; in oslabiti zaupanje v demokratične institucije. Tipičen primer dezinformacij je lanskoletna odmevna zgodba o tajnem biološkem laboratoriju, ki naj bi ga imele ZDA v Ukrajini, kjer naj bi razvijali biološko orožje. Novica se je pojavila hkrati v več jezikih po vsem svetu. Kljub številnim zanikanjem navedb je zgodba še vedno pogosto deljena na družbenih omrežjih, pojavljajo pa se tudi videoposnetki, ki »dokazujejo«, kje biološki laboratorij stoji. Še en odmeven primer se je zgodil marca 2024 po trčenju tovorne ladje v most Francis Scott Key v Baltimoru v ameriški zvezni državi Maryland. Kmalu po zrušitvi so po spletu začeli krožiti posnetki, da naj bi most pravzaprav razstrelili, vendar je šlo v resnici za star posnetek eksplozije na Krimskem mostu iz leta 2022.
Ponarejeni videoposnetki kot nova fronta informacijskih vojn
Če smo se nekoč morali paziti ponarejenih člankov in izmišljenih citatov, je danes največja nevarnost lažna vizualna resničnost, ustvarjena z umetno inteligenco. Tako imenovani deepfake videi in zvočni posnetki omogočajo, da nekomu položimo besede v usta, ne da bi jih ta zares izrekel. Povedano drugače: na družbenih omrežjih se pogosto pojavijo videoposnetki ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, ki govori o nadaljnjih napadih na Rusijo, vendar so ti posnetki ustvarjeni z umetno inteligenco in so tako pristni, da jih le redko kdo prepozna kot ponaredke. Tak posnetek je recimo množično zakrožil marca 2022, v njem pa je Zelenski pozval k predaji. Posnetek je krožil več ur, preden so ga platforme odstranile, vendar si ga je v vmesnem času že ogledalo na tisoče ljudi.
Drug primer prihaja iz Slovaške pred lanskoletnimi parlamentarnimi volitvami, ko se je 48 ur pred volilnim molkom pojavil zvočni posnetek, v katerem naj bi tamkajšnji liberalni politik govoril o »kupovanju glasov«. Posnetek je bil ustvarjen umetno, a ker so politične stranke v času molka molčale, je zavajanje ostalo brez hitrega odgovora in je, kot danes kažejo študije, vplivalo na razpoloženje dela javnosti in posledično na izid volitev.
Kako jih prepoznati in kako se proti njim boriti
Dezinformacije so torej orodje moči, saj usklajeno vplivajo na naše navade in vzorce razmišljanja, verjamemo pa jim, ker potrjujejo naše predhodne poglede oziroma razmišljanja. Tehnološko okolje temu zgolj pritrjuje: algoritmi nagrajujejo vsebine, ki zadržijo pozornost, čeprav morda podajajo napačno informacijo. V kriznih oknih – med volitvami, vojnami, epidemijami ali ob naravnih nesrečah – je informacijski vakuum največji, povpraševanje po hitri razlagi pa najglasnejše. Tam se najlažje primejo poenostavljeni narativi in teorije zarot.
Marsikdo meni, da bi dezinformacije prepoznal zlahka, vendar, kot opozarja dr. Sonja Merljak Zdovc, jih posameznik lahko opazi le, če je na možnost, da je do njega prišla neka dezinformacija, pozoren. »Vendar je to vse težje prav zaradi vsebin, ki jih ustvarja vse boljša umetna inteligenca.« Kot še pove, je ključno, da se, če neka informacija v nas vzbudi močna čustva (jeza, žalost, strah, lahko tudi navdušenje), vprašamo, ali je ta informacija verodostojna, in nato opravimo nadaljnje korake preverjanja.
»Najbolj se lahko proti dezinformacijam borimo z izobraževanjem oziroma medijskim opismenjevanjem, s preverjanjem dejstev (fact-checking),« pojasni sogovornica. »Ključno pa je, da se zavedamo, da so v reki informacij, ki nas preplavlja, tudi številne dezinformacije. Če se tega ne zavedamo, toliko lažje nasedemo,« dodaja.
Bliža se volilno leto
Dezinformacije in tuje manipulacije z informacijami (FIMI) so postale del vsakdana. Najnovejše poročilo Evropske službe za zunanje delovanje za obdobje med novembrom 2023 in novembrom 2024 ponuja analizo vzorca 505 incidentov dezinformacij iz tujine. V teh incidentih je sodelovalo približno 38.000 kanalov na 25 platformah, napadi pa so bili usmerjeni v 90 držav. Najpogosteje so na udaru Ukrajina, Francija in Nemčija, prevladujejo pa akterji iz ruskega in kitajskega okolja. Taktike segajo od kloniranja medijev in globokih ponaredkov (deepfake) do serij samodejno generiranih objav, ki izkoriščajo obstoječe napetosti. Povedano drugače, dezinformacije iz tujine izkoristijo konflikte v državi za destabiliziranje in zavajanje javnosti.
Delovna skupina ni dovolj
Tudi Slovenija se z dezinformacijami sooča vse pogosteje, vendar za zdaj še nimamo stalnega organa, ki bi sistematično spremljal (dez)informacijski prostor. Z vladnim sklepom je bila novembra 2023 ustanovljena delovna skupina v sklopu sveta za nacionalno varnost (SNAV), ki se redno srečuje. Delovna skupina je v zadnjih dveh letih ustanovila zelo koristno spletno stran o dezinformacijah in pripravlja tedenski novičnik Pregled dezinformacij (EUvsDisinfo). Lani so izvedli tudi ozaveščevalno kampanjo in začeli podkaste, prek katerih želijo javnost bolje seznaniti z dezinformacijami.
Žal pa Slovenija za zdaj še nima pravne podlage, ki bi omogočala ustanovitev organa za sistematično spremljanje dezinformacij in ki bi se hitro odzival na poskuse tujega vplivanja. Posledično se večina dezinformacijskih kampanj razširi, še preden se nanje delovna skupina uspešno odzove. Dezinformacije se tako pogosto razkrivajo po naključju, ne pa z analitičnim nadzorom.
Pred parlamentarnimi volitvami 2026
Večina držav EU področje ureja sistemsko. V Franciji deluje Viginum, nacionalna služba za zaščito pred tujimi digitalnimi vmešavanji. Ta spremlja javno dostopne podatke na družbenih omrežjih, prepoznava tuje vplivne operacije in vsako leto objavi javno poročilo, nad njenim delom pa bedi etični odbor. Pomembno delo opravlja tudi Francoska tiskovna agencija (AFP), ki izvaja tako imenovani fact-checking oziroma preverjanje dejstev, kar je praksa tudi na Švedskem in Poljskem. V Sloveniji bi to nalogo ob pravi zakonski podlagi lahko (če ne celo morala) opravljala Slovenska tiskovna agencija (STA). Podoben sistem imajo na Švedskem, Poljskem in v Estoniji. Po neuradnih informacijah je bil v predlog novega zakona o STA umeščen člen, ki bi agenciji nalagal preverjanje dejstev, a je bil pozneje odstranjen. Zakaj, za zdaj ni jasno.
Leto 2026 bo za Slovenijo volilno leto in s tem okno ranljivosti: pričakovati je povečano število ciljnih kampanj, ki bodo merile na zaupanje v institucije, integriteto volitev in občutljive teme (energija, migracije, varnost). Ključni koraki bi morali biti zakonska podlaga za analitično enoto, stalni medresorski center za hitro odzivanje, okrepljen fact-checking in dosledna transparentnost platform. Brez teh temeljev bo obramba prepuščena posameznikom – in to je v informacijski vojni premalo.
