Od začetka decembra Katoliško cerkev preveva osuplost in potrtost spričo spolnega škandala, v katerega je vpleten 68-letni jezuit, vrhunski likovni umetnik in duhovni mislec Marko Rupnik. S svojimi mozaiki, s katerimi je opremljal kapelice in bazilike po vsem svetu, je namreč zbujal ponos med slovenskimi katoličani, toliko bolj, ker so mu bili zelo naklonjeni vsi trije zadnji papeži in ker je svojo umetnost znal podkrepiti s poglobljenimi teološkimi in filozofskimi razmišljanji, ki jim je mogoče prisluhniti tudi na youtubu. A ta mesec je prišlo na dan, da je imel pred 30 leti spolne odnose z vsaj devetimi redovnicami iz slovenske skupnosti Loyola, ki jo je pomagal ustanoviti leta 1987 in katere kaplan je bil. Sicer nobena ni bila mladoletna, a očitno je pri tem šlo za spolno nasilje. S cerkvenega vidika je zločin že to, da je izkoristil svoj položaj duhovnika, in to precej diabolično z zlorabo vere in njenih dogem.
Rupnika izobčili, nato ukrep preklicali
Vatikanski pristojni organ je sicer sprejel odločitev, da je zadeva v skladu s cerkvenim pravom zastarala, ker je preteklo več kot 20 let od očitanih dejanj. Ta organ, dikasterij za doktrino vere, vodijo jezuiti in mnogi poznavalci Vatikana se sprašujejo, zakaj v tem primeru dikasterij upošteva zastaralni rok in ne sproži kazenskega postopka proti Rupniku. Roka zastaranja namreč ne upošteva v primerih pedofilije, ki je sicer najhujši problem Katoliške cerkve pa tudi hujši zločin od Rupnikovega. A v obeh primerih mnogi vidijo skupni imenovalec v problematičnosti celibata za duhovnike.
Kot je prejšnji teden razkril voditelj jezuitov Venezuelec Arturo Sosa, so že leta 2019 začasno izobčili Rupnika, ker je leta 2015 na obisku v Sloveniji redovnico, s katero je tedaj imel spolne odnose, spovedal in ji v imenu Boga odpustil greh, da je spala z njim. Toda ukrep izobčenja, ki pomeni, da Rupnik ne bi smel več maševati in podeljevati drugih zakramentov, naj bi mesec dni pozneje odpravili, ker se je Rupnik pokesal za ta hudi greh. Vsekakor je ta zadeva drugačna od prej omenjene, ki je kazniva tudi v civilnem pravu. Sosa je sicer povedal, da so bila Rupniku zadnja tri leta prepovedana spovedovanje, duhovno vodenje in vodenje duhovnih vaj brez dovoljenja nadrejenih, a v resnici je to še naprej počel, tudi s pridigami na internetu.
Tretjega januarja 2022 se je zasebno srečal s papežem Frančiškom, ki tudi pripada jezuitom; zdaj nekateri italijanski mediji dopuščajo možnost, da se je Frančišek vmešal v obe zadevi v korist Rupnika.
Božja ljubezen in pornografija
Vodstvo jezuitov je sicer v nedeljo pozvalo vse žrtve Rupnikovih spolnih zlorab, naj to prijavijo. »Moja glavna skrb gre vsem tistim, ki so trpeli, in pozivam vse, ki bi radi vložili novo prijavo ali pa razpravljali o že podanih prijavah, naj stopijo z mano v stik,« je dejal belgijski jezuit Johan Verschueren, ki je v tem elitnem katoliškem redu nadrejen patru Rupniku. Dodal je še, da prijave sprejemajo v angleškem, francoskem, italijanskem, španskem, nizozemskem in nemškem jeziku – ne pa tudi v slovenščini.
A s takšnim pozivom so se jezuiti oglasili šele po tem, ko je manjši levosredinski rimski dnevnik Domani objavil pričevanje 58-letne Italijanke, ki je v letih 1987–1994 živela v skupnosti Loyola v Ljubljani. Pred 30 leti je poskušala večkrat prijaviti Rupnika zaradi spolnih zlorab in tudi zaradi zlorabe vere, a so ga po njenih besedah nadrejeni ščitili. Za Rupnika je dejala: »Izkoriščal je moje šibke točke in zlorabljal moje razmerje z Bogom, da bi mi vsilil spolni odnos.« Po njenih besedah je svojo »spolno obsedenost«, ki ji je hotel zadostiti tudi s pomočjo fizičnega in psihičnega nasilja, utemeljeval s svojim konceptom umetnosti in teološkimi razmišljanji. Tako se je, ko je imel dve partnerici, skliceval na Sveto trojico, spolni odnos pa je razumel kot izraz božje ljubezni. Za spodbujanje spolne sle pri ženskah je uporabljal tudi pornografske filme. Od 41 sester iz slovenske skupnosti Loyola naj bi jih Rupnik, kot trdi nekdanja redovnica v Domaniju, do leta 1992 zlorabil blizu 20, in to vedno z grožnjami in duhovnim pritiskom.
Po njenem večkratnem opozarjanju nadrejenih, tudi tedanjega nadškofa Alojzija Šuštarja, so ga leta 1993 poslali v Rim in dve leti pozneje je postal direktor rimskega centra Aletti za umetnost, teologijo in kulturo. Gre za institucijo, ki je del papeškega orientalskega inštituta, usmerjenega v pravoslavno krščanstvo. Pod njegovim vodstvom so mozaiki centra Aletti postali najbolj znan in najbolj razširjen izraz moderne katoliške umetnosti. Veliko tekstov je zatem objavljal v katoliški reviji Tretji dan, zlasti v letih 1997–2000, ko je revija dosegla visoko intelektualno raven pod uredniškim vodstvom filozofa Gorazda Kocijančiča, ki je tako kot Rupnik odkrival prezrte velike mislece pravoslavnega krščanstva in zgodnje Cerkve iz 4. in 5. stoletja.
