V vsakem izbranem trenutku ima menstruacijo približno 350 milijonov ljudi vsepovsod po svetu, kar zajema dobre štiri odstotke celotne svetovne populacije. Povprečna oseba za menstrualne higienske pripomočke mesečno porabi od 15 do 20 evrov, v vsem življenju torej slabih deset tisoč. Ameriško podjetje za tržne raziskave in analitiko The Harris Poll je na podlagi raziskave, v katero je bilo vključenih več kot tisoč žensk, ugotovilo, da si ena od petih ne more privoščiti menstrualnih higienskih pripomočkov, 25 odstotkov jih je prav zaradi tega izostalo od pouka. Govorimo o menstrualni revščini.
S skupnim pozivom k zagotovitvi menstrualnih higienskih pripomočkov v sanitarijah in v drugih javnih objektih sta se pri nas izpostavili Dijaška organizacija Slovenije (DOS) in Študentska organizacija Slovenije (ŠOS). Predstavili sta mnoge težave, ki jih menstrualna revščina prinaša, ter zapisali, da se »vlaganje v destigmatizacijo menstrualnega zdravja in higiene kaže v izboljšanju telesnega zdravja in duševnega zdravja, prav tako pa pusti druge ekonomske koristi«. Dodali sta, da so tovrstni ukrepi hkrati »osrednjega pomena za spodbujanje enakosti spolov«. Poziv sta naslovili na Vlado Republike Slovenije, ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), Nacionalni inštitut za javno zdravje ter ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.
Nižje davke že dosegli
Do manjše »zmage« na področju odpravljanja menstrualne revščine je sicer prišlo že maja 2021 z dopolnitvijo pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (DDV). Od takrat se za izdelke, namenjene menstrualni higieni, ne obračunava več 22-odstotna stopnja DDV, temveč 9,5-odstotna. A mnogi opozarjajo, da to ni dovolj. Tako sta DOS in ŠOS po objavi pobude prejeli tudi javno podporo Inštituta 8. marec, v kateri so zapisali, da bo menstrualna revščina »z vse večjo draginjo postala še hujša. Posameznice si menstrualnih higienskih pripomočkov ne bodo mogle več privoščiti.«
Gre za prakso, ki je, če pogledamo nekatere tuje države, izvedljiva. Tudi pri nas se je tovrstni boj proti menstrualni revščini ponekod že uveljavil, denimo v zaporih in nekaterih varnih hišah, pod okriljem kluba Interact Novo mesto pa je v preteklem šolskem letu na Gimnaziji Novo mesto potekala akcija 'Rabiš? Vzemi. Imaš? Pusti.', katere namen je bil, kot pravi član kluba Kal Kotar Dražumerič, »izboljšanje okolja na gimnaziji, saj so cene teh pripomočkov visoke, situacije pa nepredvidljive«. Odzivi na akcijo so bili pozitivni, podporo so jim izkazale tako dijakinje kot tudi profesorji, zapletlo pa se je, ko so zaloge pošle, saj je bilo povpraševanja več kot zalaganja, kar bi po besedah Kotarja Dražumeriča sistemske spremembe zagotovo spremenile. V akciji so sodelovali in dijakinjam pomagali tudi dijaki, saj »težave veliko lažje rešujemo skupaj«, še dodaja. Za Evo Žagar, predsednico kluba, tovrstne pobude pomenijo »začetek 'revolucije', saj bi morali biti vsi higienski pripomočki, torej tudi menstrualni, nujno brezplačno dostopni«.
Vlada je sporočila, da podpira postopno uvajanje brezplačnih higienskih pripomočkov v javnih ustanovah in bo preučila možnost financiranja nakupa higienskih pripomočkov za ženske. To je v izjavi podpore MDDSZ potrdil tudi minister za delo Luka Mesec, saj bi s tem »znatno pripomogli tudi k razbijanju tabujev in stigmatizacije na področju reproduktivnega zdravja žensk. Stroške ženskih higienskih izdelkov bi morali kriti iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, saj gre za izdelke, ki so nujni za zagotavljanje zdravja.« Temu Mesec še dodaja, da obvezno zdravstveno zavarovanje zagotavlja stoodstotno plačilo zdravstvenih storitev na področju svetovanja pri načrtovanju družine, kontracepcije, nosečnosti in poroda, zato »ni razloga, zakaj bi bila zagotovitev higienskih izdelkov za ženske izključena iz omenjenega nabora storitev«.
