Pred lanskimi državnozborskimi volitvami so bili mnogi bolniki povsem obupani zaradi razmer v zdravstvu. Pričakovanja prebivalcev, ki so v času pandemije covida in protikoronskih ukrepov Janševe vlade izkusili drastično poslabšanje dostopa do zdravljenj, so bila po zamenjavi oblasti velika. Iskanje mej zdravstvenega sistema, na katerega so stavili v vladi Roberta Goloba, jih ni upravičilo. Interventni ukrepi so imeli resne stranske učinke. Kakšni bodo popravki, še ni povsem jasno. Tik pred odločanjem o ukinitvi sedanjega dopolnilnega zavarovanja so nerazrešene tudi težke dileme o prihodnjem financiranju zdravstva.
1. Kaj se je v zdravstvu spremenilo v mandatu vlade Roberta Goloba?
Vlada je na žarišča javnega sistema odgovarjala z interventnimi ukrepi, ki niso prinesli obljubljenih sprememb na bolje. 1000 evrov bruto mesečnega dodatka, ki so jih odmerili za izbiro specializacije iz družinske medicine, ni povečalo zanimanja mladih zdravnikov za to stroko. Tudi »stresni test« z odpravljanjem vseh omejitev pri številu zdravljenj ni pripeljal do želenega rezultata. Prav nasprotno. Na začetku maja je na prve preglede nedopustno dolgo čakalo 70.785 bolnikov, kar je za kar 43 odstotkov več kot v začetku lanskega novembra.
2. Zakaj dodatni denar za zdravljenja ni skrajšal vrst?
Ker prioritete niso bile postavljene, so se v zdravstvu usmerjali k lažjemu in bolje vrednotenemu delu. Opozorila, da se bo to zgodilo, so se vrstila že pred lanskim sprejemanjem interventne zakonodaje. Vnaprej je bilo jasno tudi, da so interventne spremembe dobra novica predvsem za koncesionarje. Ti so od 137.606.379 evrov, ki so bili na podlagi interventne zakonodaje porabljeni v obdobju od lanskega septembra do letošnjega marca, prejeli 49.266.568 evrov, kar presega njihovo siceršnjo vlogo v javnem sistemu. S temi premiki so bili ponekod povezani tudi odhodi zaposlenih iz javnih zavodov.
3. Bo s popravki interventne zakonodaje bolje?
V Golobovi vladi se vračajo k izhodiščnemu stanju, ko so bile v celoti plačane le nekatere zdravstvene storitve. Tudi tak pristop ni bil nikoli čudežna paličica, s katero bi hitro odpravili predolgo čakanje prebivalcev na preglede in zdravljenja. Vse podrobnosti bodočega postavljanja prioritet sicer še niso jasne. V prvem letu mandata Golobove vlade so bila ozka grla v zdravstvu deležna premajhne pozornosti, stanje na čakalnih seznamih pa je tesno povezano tudi z dogajanjem v mandatu vlade Janeza Janše. Na delovanje zdravstva je v omenjenem obdobju vplivala pandemija covida-19, a so bolniki brez diagnoz ostajali tudi zato, ker je bil odziv oblasti na težave z dostopom do zdravnikov medel.
4. Kako globoko bodo segle napovedane reformne spremembe?
Načrti, da bodo reformo začeli pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije – v njem so v Golobovi vladi sprva uzrli ključno težavo javnega sistema – so se kaj hitro izjalovili. Predlogu, ki je posegal v upravljanje zdravstvene blagajne, so se v zdravstvenem resorju že odpovedali. Pred tem je prerekanje o predlogu javnosti prineslo vpogled v posledice večtirnega pripravljanja ključnih sprememb. Do idej ministrstva za zdravje so bili kritični že v strateškem svetu, ki ga vodi Erik Brecelj in je neposredno podrejen predsedniku vlade Robertu Golobu. S poslanskim predlogom o ukinjanju dopolnilnega zavarovanja, ki ga nameravajo najprej nadomestiti z obveznim prispevkom, so oblasti letos vzpostavile še tretji tir reformiranja javnega sistema. V tem primeru gre sicer za potezo, ki jo je brez uspeha napovedovala vlada za vlado. Kljub temu bo pomembna tudi izvedba. Ključna vprašanja o pokrivanju luknje, ki se v prihodnjih letih obeta v zdravstveni blagajni, v predlogu zakonskih sprememb še niso razrešena.
5. Katere zagate so v vladi zaobšli?
Na naraščanje števila prebivalcev brez zdravnika so oblasti odgovorile z ambulantami za neopredeljene paciente. Ti se pri osnovni oskrbi zdaj srečujejo z različnimi specialisti družinske medicine. Zlasti za ljudi s kompleksnimi zdravstvenimi težavami je ta možnost daleč slabša od obiskovanja izbranega zdravnika, ki pozna zgodovino njihovih obolenj. V mejo za odklanjanje dodatnih pacientov, ob kateri bo brez osebnega zdravnika ostajalo vse več prebivalcev, se v vladi ne spuščajo. Ambulante za neopredeljene, ki so veljale za začasno rešitev, lahko mimogrede postanejo stalnica. Ob odlašanju z dolgoročnim urejanjem financiranja zdravstva pa je negotovo tudi, kakšne bodo prihodnje pravice iz zdravstvenega zavarovanja. Kadar denarja za zdravljenja primanjkuje, se kaj hitro pojavijo ocene, da je košarica pravic za slovenske razmere prebogata.
