V Sloveniji bi morali energetsko prenoviti približno 60 do 70 odstotkov celotnega stavbnega fonda, tako nestanovanjskih kot stanovanjskih stavb, ocenjujejo na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo. Potencial se z leti spreminja. Čeprav vsako leto izvedemo določeno število prenov, se hkrati povečuje delež stavb, ki zaradi svoje starosti postanejo potencialne kandidatke za energetsko prenovo.
Erik Potočar z ministrstva pojasnjuje, da na ravni EU – in podobno je pri nas – letno v povprečju prenovimo dober odstotek stavb, kar je občutno premalo, če bi želeli do leta 2050 vse stavbe razogljičiti. »Procese prenove je treba bistveno pospešiti. To nam nalagajo tudi zahteve Evropske unije.« Po zaslugi subvencij (na primer Eko sklada) je trend boljši pri (več)stanovanjskih stavbah, še zelo veliko potenciala pa imamo pri prenovi nestanovanjskih, poslovnih stavb.
Da smo v prenovo stavbnega fonda v luči ambicioznejših ciljev energetske učinkovitosti stavb in rabe obnovljivih virov doslej vlagali premalo, evropska sredstva pa črpali prepočasi, so opozorili na Zbornici gradbeništva in industrije gradbenega materiala.
Njen direktor Gregor Ficko izpostavlja štiri ključne razloge za zaostajanje. Prvi je problematika priprave projektov, tako po obsegu kot po kvaliteti jih nimamo dovolj, drugi razlog so prepočasni in prezapleteni administrativni postopki, od pridobivanja soglasij in dovoljenj do financiranja, kar je pri naložbah nasploh »že zimzelena tema«, tretja ovira je pomanjkanje izvajalskih kapacitet, četrta pa, da se slovenski industriji gradbenega materiala na račun omenjenih ovir onemogoča večji razvoj.
Najprej prenova najbolj potratnih stavb
Na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo pravkar končujejo pripravo nacionalnega načrta prenove stavb do leta 2050, s katerim Slovenija sledi zahtevam evropske direktive o energetski učinkovitosti stavb. Predlog naj bi v javno obravnavo prišel v začetku novega leta, obeta se vroča debata.
Vse stavbe bodo morale biti brezemisijske (ne bodo smele povzročati nobenih emisij ogljika zaradi fosilnih goriv) do leta 2050, novogradnje pa že bistveno prej. Vsi novi javni objekti bodo morali biti od januarja 2028 zgrajeni kot brezemisijske stavbe, vsi novi zasebni objekti pa od januarja 2030.
Uveljaviti bo treba minimalne standarde energetske učinkovitosti in postopno izboljševati najnižje energijske razrede, ker lahko na tak način dosežemo največji prihranek. Prednost pri ukrepih bodo torej imele stavbe z najnižjo energetsko učinkovitostjo s protipotresnimi, požarnimi in funkcionalnimi vidiki.
Pri stanovanjskih stavbah je cilj, da se raba energije do leta 2030 zmanjša za vsaj 16 odstotkov glede na leto 2020, do leta 2035 pa za vsaj 20 do 22 odstotkov. Pri tem je treba vsaj 55-odsotno zmanjšanje porabe energije doseči s prenovo 43 odstotkov energetsko najmanj učinkovitih stanovanjskih stavb.
To pomeni, da bo morala država te stavbe najprej identificirati, nato pa nujno prilagoditi svoje politike oziroma razviti ustrezne finančne instrumente, pametne kombinacije nepovratnih sredstev, kreditov, garancij in davčnih spodbud, da bi spodbudila njihovo prenovo, pri čemer bodo imela prednost ranljiva gospodinjstva oziroma tista, ki se soočajo z energetsko revščino. Ključna bo višina subvencije. Doslej glede na izražen interes in ob upoštevanju višjih gradbenih stroškov denarja ni bilo dovolj. Ovira je tudi neživljenjska zahteva, da je za najem posojila v breme rezervnega sklada potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov.
Pri sončni energiji zgled javne stavbe
Namestitev fotovoltaike bo do 31. decembra 2026 obvezna na novih javnih in poslovnih stavbah (večjih od 250 kvadratnih metrov), do 31. decembra 2027 na obstoječih nestanovanjskih stavbah (večjih od 500 kvadratnih metrov), ki so v večji prenovi, v vseh obstoječih stavbah v lasti javnih organov postopno do konca leta 2027 oziroma do konca leta 2030 (glede na velikost), do 31. decembra 2029 pa na vseh novih stanovanjskih stavbah in pokritih parkiriščih. Obveznost torej ne bo veljala za obstoječe stanovanjske stavbe. Veljale bodo določene izjeme zaradi omejitev (osenčenje, tehnične, ekonomske).
Novost bo tudi izkaz o prenovi stavbe (renovation passport – prenovitveni potni list), ki bo med drugim opredelil časovni načrt ukrepov za razogljičenje stavbe do leta 2050, prihrankov, virov sofinanciranja … Ta (še) ne bo obvezen, v primeru stavb, kjer bi bila njegova izdelava posebno smiselna, pa ga bo morda država sofinancirala.
Obeta se tudi uvedba dodatnega kazalnika energetske učinkovitosti stavbe, in sicer koliko je stavba pripravljena na pametne sisteme. S to informacijo naj bi nadgradili obstoječo energetsko izkaznico.
Strožja pravila naj bi veljala tudi glede števila polnilnih mest za e-vozila oziroma glede vnaprejšnje postavitve vodov oziroma kablov za polnilna mesta na določeno število parkirnih prostorov ob stavbah.
URE naj ima prednost pred OVE
Ključno načelo bo, da mora biti na prvem mestu energetska učinkovitost stavb, najprej bo torej treba izvesti ukrepe za znižanje porabe in nato za proizvodnjo resnično potrebne energije uvajati obnovljive vire energije.
Darko Bevk iz gospodarskega interesnega združenja proizvajalcev fasadnih sistemov in toplotnih izolacij ugotavlja, da je zdaj vrstni red nemalokrat obrnjen. »V praksi vidimo, da tudi na račun različnih razpisov za subvencije prihaja do preskakovanja ukrepov, zato tudi končni učinek ni zadovoljiv.« Odločitev, da na več desetletij staro stavbo namestimo sončne panele in vse porabnike energije v tej stavbi priklopimo na elektriko, še preden izboljšamo njeno energetsko učinkovitost, ni prava pot, toliko manj, če je v sistemu neto meritev – kar po novem sicer ni več mogoče – saj na tak način povzročamo velike konice za distribucijsko omrežje in ne spodbujamo k varčni rabi. Kljub možnosti celo brezplačnega strokovnega svetovanja (v okviru mreže Ensvet) je po Bevkovih opažanjih ozaveščenost ljudi še premajhna.
Dvoje na mah: toplotna in protipotresna učinkovitost
Arhitekt Peter Gabrijelčič, nekdanji dolgoletni dekan in profesor ljubljanske fakultete za arhitekturo, opozarja, da bi bil potreben razmislek, kako k prenovi pristopiti bolj celovito (energetska, funkcionalna prenova, potresna in požarna varnost …).
Glede na to, da se ukrepi protipotresne sanacije deloma izvajajo na fasadi, ki jo izolacija prikrije, nesočasnost izvedbe pomeni sizifovo delo, opozarja Gabrijelčič. V primeru energetske sanacije lastniki hitro občutijo finančni učinek naložbe, k razmisleku o bolj celoviti prenovi potresno ogroženih stavb pa bi jih lahko spodbudili s tem, ko bi tudi v protipotresni prenovi prepoznali dodano vrednost, na primer če bi z odebelitvijo stolpnic hkrati pridobili dodatne stanovanjske površine. Tudi v teh primerih bi morala priti država naproti z ustreznimi subvencijami, ki jih zdaj praktično ni bilo oziroma so bile zelo omejene, saj preventivno ukrepanje pomeni bistveno manjši strošek kot bi bil v primeru potresa.
