Novost tako imenovanega Šutarjevega zakona je, da iz davčne izvršbe ne bodo izvzete denarne socialne pomoči, do katerih je upravičen prejemnik, ki ima zapadle obveznosti zaradi storjenih prekrškov. Toda šele v četrto, potem ko so bili v dveh letih pred izdajo sklepa o izvršbi podani že najmanj trije predlogi za izvršbo. Zakon hkrati določa nekakšno varovalko, da Furs o sklepu o izvršbi obvesti pristojni center za socialno delo, ki nato presodi, ali je treba denarno socialno pomoč oziroma družinske prejemke izplačati v nedenarni obliki. »Če se denarna socialna pomoč izplača v naravi, ne pride na tekoči račun kot denarna sredstva in tako nikoli ne postane predmet izvršbe. Člen omogoča, da se s transformacijo transferja v izplačevanje v naravi zaščiti prihodnje posege v socialne transferje, pod pogojem, da so ti izplačani v naravi,« razlagajo na pristojnem ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Ob neobiskovanju šole otroški dodatek v naravi

Glede izplačila denarne socialne pomoči zakon, tako kot že obstoječi zakon o socialnovarstvenih prejemkih, določa, da se ta v utemeljenih primerih deloma ali v celoti izplača v naravi, pri čemer natančneje določa, za kakšne namene oziroma v katerih primerih – tudi, ko je prejemnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje. Takšnemu posamezniku se denarna socialna pomoč torej ne bo odvzela, pač pa izplačevala v naravi.

Upravičencu se denarna socialna pomoč in otroški dodatek tri mesece izplačujeta v naravi tudi v primeru, ko otrok iz neopravičljivih razlogov ne obiskuje pouka oziroma kljub mnenju centra za socialno delo ni vključen v vrtec. Center o tem odloči, ko ga šolska inšpekcija obvesti o uvedbi prekrškovnega postopka. V že veljavnem zakonu piše, da center o tem odloči, če šolska inšpekcija z dokončno odločbo v prekrškovnem postopku ugotovi neobiskovanje šole.

Tatjana Milavec, sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo, pojasnjuje, da se že danes strokovni delavci centrov v razreševanje problematike vključijo takoj, ko jih šole obvestijo, da otrok ne obiskuje šole, in ne čakajo na odločbo inšpekcije. Prav tako reagirajo, ko ugotovijo, da se denarna socialna pomoč porablja nenamensko, in so že doslej odločali tudi o dodelitvi socialnih prejemkov v nedenarni obliki. »Takšnih odločitev je kar veliko,« pravi Tatjana Milavec. Naloge, ki so navedene v zakonu, centri po njenih besedah že zdaj opravljajo, prav tako so centri že večkrat opozorili, da je prav v primerih materialne ogroženosti v družinah več nasilja.

Zakon natančneje določa tudi obveznosti centrov v primeru mladoletnih mam. Zaradi »zavarovanja premoženjskih koristi« mame in otroka glede upravljanja njunega premoženja položaj začasnega skrbnika prevzame center za socialno delo, ki torej razpolaga tudi z otroškim dodatkom. V primeru, da je mama mlajša od 15 let, pa center sodišču predlaga postavitev pod skrbništvo, pri čemer se za skrbnika imenuje center. Prav tako zakon nalaga tudi presojanje o ogroženosti otroka in mame, zaradi česar bi bilo treba predlagati določene ukrepe, vključno z odvzemom otroka.

En obisk pri družini tedensko ni dovolj

Irena Kralj, direktorica Centra za socialno delo Dolenjska in Bela krajina, pojasnjuje, da takšno ukrepanje ni novost in da je tudi možnost skrbništva obstajala že doslej. »Center je presodil, ali sam prevzame skrbništvo, če je lahko bilo ustrezno poskrbljeno v okviru družine, pa smo našli skrbnika v družini.«

Več Romov v javna dela

Občine z evidentiranimi romskimi naselji, ki so zato upravičene do dodatnih sredstev, se bodo morale v skladu z zakonom prijaviti na javno povabilo za izvajanje programov javnih del, ki ga vsako leto objavi Zavod RS za zaposlovanje, in zagotoviti, da bo najmanj 10 odstotkov prijavljenih delovnih mest namenjenih vključevanju pripadnikov romske skupnosti. Na zavodu ocenjujejo, da lahko ob odgovornem in proaktivnem pristopu občin ta ukrep predstavlja pomemben korak k povečanju zaposlenosti Romov ter k bolj vključujočim, povezanim in kohezivnim lokalnim skupnostim. Kot pravijo, gre za prvo ureditev, ki občinam neposredno nalaga operativno odgovornost pri spodbujanju zaposlovanja Romov, kar predstavlja pomemben premik od dosedanjega pretežno posrednega sodelovanja preko javnih zavodov ali izvajalskih organizacij. Javna dela po mnenju zavoda sodijo med najdostopnejše vstopne točke na trg dela za pripadnike romske skupnosti, saj omogočajo pridobivanje osnovnih delovnih izkušenj, krepitev delovnih navad in vzpostavljanje povezav z lokalnim okoljem. Kot taka prispevajo k postopnemu prehodu v redne oblike zaposlitve ter krepijo socialno in ekonomsko vključenost posameznikov.

Tudi Irena Kralj ocenjuje, da zakon na področju dela centrov ne prinaša vsebinsko nič posebno novega, kvečjemu dodatno administrativno delo.

Razlog, da tudi na socialnem področju rezultati dela niso takšni, kot bi si želeli, je po njenem v premajhnem obsegu neposrednega dela z družinami, saj en obisk na teden nikakor ni dovolj, zato bi nujno potrebovali dodaten kader. »Kar nekaj smo ga sicer v zadnjem letu dobili, toda morali bi ga že pred dvajsetimi leti, da bi bilo danes drugače, saj gre za delo na dolgi rok. Še leta 2018 smo imeli v Novem mestu dva strokovna delavca za delo z Romi na terenu, zdaj jih imamo osem. Napredek je, a prepozno.« Irena Kralj upa, da bo rezultate na varnostnem področju prineslo tudi okrepljeno delo policije in pravosodja, saj bodo posledično lahko tudi centri s svojimi pristopi uspešnejši. Tudi Tatjana Milavec opozarja, da po izkušnjah le delo na področju sociale ne zadošča, pač pa je potreben usklajen medresorski pristop vseh deležnikov, pri čemer se je doslej zatikalo.

Priporočamo