S prof. dr. Ljubico Knežević Cvelbar smo govorili po njeni vrnitvi z Islandije in med pogovorom ne skriva navdušenja nad državo, ki s trajnostnim turizmom živi in diha. Butičnost in posvečenost trajnostnemu razvoju turizma, ki ju poudarjamo tudi pri nas, sta namreč na Islandiji vpeta v vsa doživetja. »Potovanja na sever Evrope nas opomnijo, da je treba pri nas še veliko postoriti,« jedrnato strne izkušnjo.
Iz zadnjega stavka je mogoče razbrati del odgovora na vprašanje, ali smo v Sloveniji res tako zeleni, trajnostni, pripravljeni prisluhniti in izpolniti želje zahtevnih obiskovalcev, kot je zapisano v aktualni Strategiji turizma za obdobje 2022–2028. »Strategija je zastavljena kot dolgoročna pot razvoja, je vizija, ki jo šele želimo doseči.« Zastavljena je inspirativno in strokovno, tudi razvoja v smeri trajnosti in butičnosti z dvigom dodane vrednosti gosta ne gre postavljati pod vprašaj, še doda. »Vprašanje pa je, ali je trenutni slovenski turistični ekosistem, ki vključuje državo, lokalne oblasti in zasebne ponudnike, zmožen uresničiti zastavljeno vizijo. Rekla bi, da težko.«
Na dolgi rok – kar v turizmu pomeni 20 ali 30 let – je vizija uresničljiva, a le, kot opozarja, če bo prišlo do spremembe na več ravneh, kar vključuje tako večje in manjše ponudnike kot tudi državne uradnike in župane. Sploh slednji, opozori Ljubica Knežević Cvelbar, razpolagajo z veliko močjo glede smeri prihodnjega razvoja turizma. Ocenjuje, da turizma pri nas še vedno ne jemljemo resno, čeprav lahko z razvojem, ki temelji na znanju, kompetencah in izkušnjah, prinaša visoke donose.
Razvoj na krilih airbnbizacije
V Sloveniji ostajajo znanje in izkušnje v turizmu še vedno podcenjeni. Še več, danes smo priča procesu, ko postane vsak, ki se odloči za oddajo stanovanja turistom, ob strani še malo turistični delavec in po svoji volji razvija turizem. »To je napačno izhodišče. Mislim, da je trenutno največja težava v tem, da se velik del rasti v turizmu dogaja v delu zasebnih namestitev s kratkoročnimi najemi, nimamo pa strateškega pristopa do večjih turističnih vlagateljev. Čakanje na vsa dovoljenja, če jih sploh dobiš, je nedopustno dolgo, ni jasnih prostorskih načrtov razvoja in s tem ni resnih investitorjev, ki imajo znanje in lahko premaknejo razvoj na drugo raven. To je po moji oceni trenutno največji manko,« kritično povzame aktualno stanje.
Slovenski turizem pogreša vlagatelje v hotelske kapacitete, saj gre za do neke mere podhranjeno področje, presežkov manjka tudi v segmentu doživetij. Ob tem ne gre pozabiti na prepletenost turizma z življenjem lokalnega prebivalstva, zato je pomembno, da je smer njegovega razvoja skladna s pričakovanji in navadami lokalnega prebivalstva, opozarja strokovnjakinja. To lahko pomeni tudi, da moramo biti pri izbiri vlagatelja nekoliko bolj izbirčni …
Kje je meja, ko lahko rečemo, da je na neki destinaciji turistov preveč? Koncept nosilne zmogljivosti destinacije, ki govori o tem, da vsak prostor prenese določeno število ljudi, in ki ga stroka pozna od devetdesetih let, ni prinesel večje praktične uporabne vrednosti, pravi Ljubica Knežević Cvelbar. Številke ne dajo odgovora na vprašanje, ali so trije turisti na prebivalca preveč, dovolj ali to pomeni rezervo. Verjame, da je bolj od števila turistov na prebivalca smiselno spremljati odnos lokalnega prebivalstva do turizma in se temu primerno tudi odzivati. V turizmu, doda, ima »lokalno prebivalstvo prvo in zadnjo besedo«.
Pogled na tuje in krepitev vala protiturističnih protestov med lokalnim prebivalstvom na najbolj obiskanih lokacijah dokazujeta, da obstaja meja, ko pozitivni učinki turizma med lokalnim prebivalstvom ne odtehtajo več njegovih negativnih plati. Protituristični sentiment se bo v prihodnje še krepil, pričakuje Ljubica Knežević Cvelbar. Tudi zato, ker je turizem postal igrišče za velika tehnološka podjetja, ki na račun turizma kujejo izjemne dobičke (primer podjetij Airbnb, Booking in drugih). Tudi sicer se zdi, da je turizem postal ujetnik vsesplošne digitalizacije. »Večino doživetij na destinaciji si lahko turist danes uredi digitalno, brez stika z drugimi ljudmi: preko aplikacije naroči taksi, na tripadviserju izbira med restavracijami, ki so jih priporočili drugi turisti, tudi za prevzem ključa za airbnb namestitev se ne zahteva srečanje z najemodajalcem.«
Bitka interesov: posameznik proti skupnosti
Če se interesi posameznikov globoko zajedajo v interese lokalnih skupnosti, pride do odpora do turizma, kakršnega spremljamo v Barceloni in drugod. »Tudi pri nas moramo paziti, da ne skrenemo v to smer. Sama verjamem, da interesov posameznika, ki v veliki meri ogrožajo interese lokalnih skupnosti, ne smemo postavljati nad interese skupnosti. To, nenazadnje, ni dobro niti za družbo.«
Zato se moramo vprašati, ali so kratkoročni najemi nepremičnin prek spletnih platform res trajnostni razvoj turizma, ki si ga želimo. Če je odgovor negativen, je morda čas za uvedbo nepriljubljenih omejitev … »Drži, da se prihodki kratkoročnega najema pretočijo v zasebno potrošnjo, ampak hkrati vplivajo na trg nepremičnin in življenje lokalnega prebivalstva. Prepričana sem, da ljudje, ki so kupili stanovanje, niso želeli živeti v hotelu, kjer ne vedo, kdo spi v sosednjem stanovanju, ki ga sosed oddaja v kratkoročni najem.«
Kakšna naj bo prihodnja podoba turistično razvite Slovenije? »Želela bi, da je ključni cilj razvoja turizma ustvarjanje kakovostnih in dobro plačanih delovnih mest za lokalno prebivalstvo, ob zagotavljanju minimalnega vpliva na naravo. To bi moralo biti vodilo za razvoj turizma v Sloveniji.« Med državami, po katerih bi se Slovenija glede na danosti in usmeritve lahko zgledovala, pa Ljubica Knežević Cvelbar izpostavi Švico (kjer, mimogrede, zaposleni v krovni turistični organizaciji ne potujejo, če je potovanje krajše od treh dni), Islandijo, kjer siceršnje vrednote trajnosti premišljeno pretakajo v turizem (uporaba naravnih materialov, zaposlitve lokalnih ljudi, ob cestah niso nameščeni oglasi ...), pa tudi Švedsko in Nizozemsko, kjer večinoma stavijo na domači turizem.
