Vincenc Vinko Dolenc, svetovno znani slovenski nevrokirurg, ki mora po v Sloveniji priznani sodbi izraelskega sodišča zaradi zapletov po operaciji izraelskemu pacientu plačati 2,6 milijona evrov odškodnine (in obresti, ki naj bi vmes narasle že na več milijonov evrov), je po neuspehu na slovenskem ustavnem sodišču dosegel zmago na Evropskem sodišču za človekove pravice. Kot so danes sporočili z ESČP, so sodniki ugotovili kršitev pravice do poštenega sojenja. Slovenija mu bo morala plačati 9600 evrov odškodnine (zahteval je 500.000 evrov) in mu povrniti 6000 evrov stroškov. Glede premoženjske škode so sodniki ocenili, da še ne morejo sprejeti končne odločitve, tako da bodo o njej odločili naknadno. Kot nam je pojasnil Dolenčev odvetnik Mitja Vidmar, so evropski sodniki za človekove pravice dali šest mesecev časa, da se Dolenc in država dogovorita, kako bo država popravila svojo napako, v nasprotnem primeru pa bodo o ustrezni premoženjski škodi ocenili sami.
Kot je mogoče razumeti povzetek sodbe ESČP, so se evropski sodniki strinjali s slovenskimi sodišči v delu, da je bil Dolenc obveščen o sojenju v Izraelu in ni navedel ustreznih razlogov, zakaj se sojenja osebno ni želel udeležiti. Zato je bila odločitev izraelskega sodišča, da Dolenca pač ne bo zaslišalo, upravičena. Glede zaslišanja prič, pa je ESČP ocenilo, da bi bili lahko dokazi zbrani tudi v Sloveniji. Kot pišejo pri ESČP, je Dolenc tedaj predlagal zaslišanje prič prek video konference, slovenska sodišča pa prav tako niso omenila, da bi imela kakšne praktične ali tehnične pomisleke glede njegovega predloga. Slovenska sodišča so kasneje tudi ocenila, da je mogoče zavrnitev Dolenčeve zahteve razumeti enako kot zavrnitev predlaganih dokazov, vendar pa da je bila odločitev izraelskega sodišča, ki je Dolenca zavrnilo, hkrati upravičena, ker se je Dolenc svoji pravici, da sodeluje na sojenju, odrekel s tem, ko je odvzel pooblastilo svojemu izraelskemu odvetniku.
ESČP je sklenilo drugače, in sicer da se Dolenc nikoli ni izrecno odrekel svojemu sodelovanju na sojenju v Izraelu. Prav tako v spisu ni nič potrjevalo zaključka, da je bil Dolenc obveščen o nadaljevanju sojenja v Izraelu, potem ko je odvzel pooblastilo svojemu izraelskemu odvetniku. Ker Dolenc ni pooblastil novega odvetnika, to še ni pomenilo, da je izraelsko sodišče lahko nadaljevalo s sojenjem mimo osnovnih standardov poštenega sojenja. Po mnenju ESČP so nazadnje slovenska sodišča, ki so v Sloveniji priznala izraelsko sodbo, namenila premajhno težo posledicam, da na sojenju v Izraelu niso zaslišali vseh prič (po Haaški konvenciji o izvajanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini).
»Izraelsko sodišče se je očitno na neki točki odločlilo, da ne bo več zasliševalo, čeprav v tej smeri (zaslišanja prič, op.p.) ni poskusilo vsega, kar bi bilo dolžno. Slovenska sodišča so nato temu namenila premalo pozornosti,« nam je bistvo sporočila evropskih sodnikov za človekove pravice potrdil tudi Dolenčev odvetnik Mitja Vidmar, ki pojasnjuje, da sama sodba ESČP avtomatično ne more vplivati na pretekle odločitve slovenskih sodišč. »Poskušali bomo doseči dogovor z državo, kako odpraviti posledice kršitev človekovih pravic,« naslednje korake napoveduje Vidmar, ki ocenjuje, da so bila morda slovenska sodišča do določene mere morda tudi »zavedena« zaradi slabih prevodov iz hebrejščine (tudi prek angleščine). Obrnili se bodo na državno odvetništvo, če dogovor ne bo mogoč, pa bo o premoženjski škodi odločilo ESČP.
Pravno mnenje, ki je bilo podlaga za pritožbo na ESČP, so oblikovali nekdanji slovenski ustavni sodniki Dragica Wedam Lukić, Ciril Ribičič in Lojze Ude.
Kritična operacija sega v daljno leto 1992
Sojenje v Izraelu in nato postopki priznanja izraelske sodbe v Sloveniji so se vlekli leta. Kritični dogodek, zaradi katerega se je Dolenc znašel v tožbi, pa sega v davno leto 1992. Tedaj je prof. dr. Vinko Dolenc v ljubljanskem kliničnem centru operiral izraelskega državljana Eliyahuja Mesiko, ki je zaradi zapleta po operaciji benignega znotrajlobanjskega tumorja postal trajen invalid tetraplegik. Mesiko je Dolenca tožil v Izraelu, slovenska sodišča pa so izraelsko sodbo nazadnje tudi priznala. Postopek se je vlekel leta, med njim pa je Dolencu in njegovemu odvetniku Mitji Vidmarju enkrat že uspelo doseči razveljavitev sklepov slovenskih sodišč na ustavnem sodišču. Ustavni sodniki so tedaj rednemu sodstvu naložili, da mora v ponovljenem postopku priznanja tujih sodnih odločb nekatera vprašanja bolj jasno in razčlenjeno obrazložiti.
V ponovljenem odločanju je ljubljansko okrožno sodišče najprej presodilo v prid Dolenca in zavrnilo priznanje izraelskih sodb, saj da je pri prisoji odškodnine prišlo do procesne neenakosti v škodo Dolenca ter da izraelsko sodišče neaktivnosti strank ni enako sankcioniralo. Po pritožbi Mesike, ki ga v Sloveniji zastopa odvetnica Sarah Cooper, pa je vrhovno sodišče, ki je v postopkih priznanja tujih sodnih odločb pritožbeni, torej drugostopenjski organ, prvostopenjsko odločitev spremenilo in izraelsko sodbo ponovno priznalo. Vrhovni sodniki so med drugim ocenili, da se je Dolenc sam odločil, da ne bo sodeloval v dokaznem postopku pred izraelskim sodiščem, in je s tem sprejel, da se bo sodišče bolj kot ne oprlo le na dokaze, ki jih je sodišču predložil Mesika.
Dolenc je po drugi strani zatrjeval, da so mu tožbo v Izraelu vročili z zvijačo. Prav tako je bilo stališče Dolenčeve strani, da je bil pri operaciji le v vlogi kirurga in je operacijo opravil v delovnem času za ljubljanski klinični center (tako da niti ni bil pravi naslov za tožbo) ter da je do zapleta prišlo šele po operaciji. Izraelsko sodišče, ki je edino vsebinsko presojalo o Dolenčevi odgovornosti, pa je zavzelo stališče, da je šlo za pogodbeni odnos med Mesiko in Dolencem, saj je bil dogovor o operaciji sklenjen prek izraelskega rabina in Dolenčeve koordinatorke v Virginiji (ZDA). Izraelsko sodišče je tudi presodilo, da je Mesika po obvestilu, da bo operacija v Ljubljani (Dolenc je kot svetovno priznani kirurg operiral v različnih državah), plačal 24.000 ameriških dolarjev, pri čemer je račun ljubljanskega kliničnega centra znašal 20.000 dolarjev. Razlika naj bi po oceni izraelske sodbe predstavljala Dolenčev dobiček za izvedbo operacije. Zato so v Izraelu ocenili, da naj bi bil Dolenc odgovoren tako za operacijo kot tudi za oskrbo po operaciji, čeprav so slednjo izvedli drugi člani zdravniške ekipe.
Koliko bo plačala Slovenija?
Po sodbi ESČP je jasno, da bo morala Slovenija poskrbeti, da odpravi kršitev evropske konvencije o človekovih pravicah v primeru Dolenc. Sodba, da je izraelski pacient upravičen do odškodnine, pa tudi s sodbo ESČP še vedno ostaja priznana. Kakšna bo končna rešitev v nastali situaciji je nehvaležno napovedovati, lahko pa bi šla tudi v smer, da bo država poplačala terjatve izraelskega pacienta oziroma vsaj del. Odškodnina, do katere je upravičen Mesika, naj bi se skupaj z obrestmi vmes povzpela že do šest milijonov evrov.
Kot je razvidno iz sodbe ESČP, je Dolenc v pritožbi navedel, da je Mesika od njega do zdaj izterjal že okoli 300.000 evrov. Kot smo mediji že poročali, odškodnino Dolencu trgajo od pokojnine, stekli pa so tudi postopki izvršb na premičninah in nepremičninah. Del premoženja je Dolenc sicer že pred časom poskusil zaščititi tudi z vpisom (domnevno fiktivnega) zemljiškega dolga na dve svoji nepremičnini. Leta 2015 se je tako skupaj z odvetnikom Vidmarjem v kazenskem postopku celo moral zagovarjati zaradi poskusa goljufije, vendar sta bila oba pravnomočno oproščena. Po mnenju sodišča je institut zemljiškega dolga, ki je bil zaradi zlorab kasneje črtan iz zakonodaje, dovoljeval tudi vpis dolga na zalogo, tako da je šlo po mnenju sodišča za povsem legitimen posel. x
