Odločitev, da se Inštitut 8. marec poda v boj za dostop do varnega splava v vseh državah Evropske unije, so spodbudile številne negativne zgodbe nosečnic, ki jim je bil splav kljub življenjsko ogrožajočim okoliščinam onemogočen. Čeprav so predstavniki gibanja z Niko Kovač na čelu še včeraj trepetali, da evropska komisija ne bo prepoznala pomena takšne pravice za Evropejke, so danes s čustvenimi objavami sporočili, da je komisija njihovi pobudi ugodila.
»Po letih, mesecih, dneh in tednih dela lahko rečem: danes je dan zmage za ženske v Evropi. Danes je dober dan za evropsko demokracijo. Ko 1,2 milijona državljanov povzdigne svoj glas, ko evropski parlament pošlje jasen demokratičen signal in ko se civilna družba mobilizira čez meje, smo videli, da se evropska komisija na koncu dneva ne more več pretvarjati, da ne vidi. Morajo ukrepati in danes do določene mere tudi so,« je po razglasitvi odločitve povedala Nika Kovač. Dodala je, da je komisija prvič v zgodovini jasno povedala, da se sredstva EU lahko uporabijo za zagotavljanje dostopa do varne oskrbe pri splavu.V ekipi so se zahvalili vsem podpornikom, ki so jim skoraj tri leta boja stali ob strani. »Danes smo zmagali, danes bomo praznovali, jutri pa bomo začeli delati še več, saj smo na današnjem srečanju spoznali, da institucija sama ne bo poskrbela za stvari in da je gibanje nujno potrebno,« je izpostavila Nika Kovač.
Dodatna sredstva ne bodo potrebna
»Za izpolnitev cilja evropske državljanske pobude My Voice, My Choice ni treba vzpostaviti novega finančnega mehanizma, saj lahko države članice EU za podporo dostopnemu in varnemu splavu uporabijo evropska sredstva iz obstoječega socialnega sklada,« je v odgovoru na pobudo zapisala evropska komisija. »Komisija ugotavlja, da je mogoče k izpolnitvi cilja pobude prispevati prek evropskega socialnega sklada plus (ESF+). Meni, da lahko (…) države članice sredstva EU uporabijo za to, da na prostovoljni osnovi in v skladu s svojo nacionalno zakonodajo omogočijo varen splav ženskam, ki so v ranljivem položaju in ki si ga sicer ne morejo privoščiti,« so v odgovoru zapisali v Bruslju.
Zato ni potrebe, da bi Svetu EU in evropskemu parlamentu predlagali novo pravno podlago, na kateri bi vzpostavili nov program financiranja, kot zahtevajo pobudniki, so pojasnili. Kot je komisija še navedla v odgovoru, bodo države članice, ki bodo želele sredstva nameniti za zagotavljanje zakonitega, varnega in dostopnega splava, lahko spremenile svoje operativne programe evropskega socialnega sklada. Dopolnjen program ESF+ bodo posredovale evropski komisiji, ki bo nato ocenila, ali je v skladu z zakonodajo in pogodbami EU. To med drugim pomeni, da bodo morali biti ukrepi na razpolago vsem ženskam, ne glede na njihovo narodnost ali kraj prebivališča.
Če bo komisija ugotovila, da je sprememba programa v skladu z veljavnimi pravili, jo bo tudi odobrila, je komisija še zapisala v odgovoru na pobudo za varen in dostopen splav My Voice, My Choice. ESF+ je glavni instrument EU za vlaganje v ljudi, oblikovanje bolj socialne in vključujoče Evrope ter napredek pri izvajanju evropskega stebra socialnih pravic. Naložbe izvajajo države članice, ki 95,1 milijarde evrov iz proračuna EU dopolnjujejo z nacionalnimi sredstvi, tako da je v programskem obdobju 2021–27 v ESF+ na voljo 142 milijard evrov. Komisija pri tem opravlja nadzorno vlogo.
»Države članice, ki so to pobudo podprle, kot tudi tiste, ki bi to še želele, imajo zdaj konkretno možnost, da svojo podporo spremenijo v dejanja z uporabo teh sredstev in izboljšajo dostop do splava,« je ob današnji odločitvi komisije dejala evropska komisarka iz Slovenije Marta Kos.
Velika zgodovinska zmaga
»Iskreno čestitamo Inštitutu 8. marec za izjemen uspeh na ravni evropske komisije. Ta zmaga je dokaz, da lahko tudi pobuda, ki izhaja iz slovenskega prostora, s predanim, strokovnim in vztrajnim delom doseže evropski odmev in konkretne spremembe. Veseli nas, da je prav slovenski civilnodružbeni iniciativi uspelo odpreti pomembna vprašanja in jih umestiti v širši evropski kontekst. Ta dosežek je razlog za ponos in hkrati spodbuda vsem, ki verjamemo v moč angažirane skupnosti, solidarnosti in demokratičnega delovanja,« so se na uspeh odzvali v Mestu žensk.
Odločitev komisije je spremljala tudi sociologinja in predstavnica Ženskega lobija Sonja Lokar. »To je velika zmaga, saj je evropska komisija prvič v zgodovini Evropske unije potrdila dve stvari. Prvič, da je dostopen splav zadeva javnega zdravja in socialne pravičnosti, in drugič, da je to stvar, ki je v mandatu evropske komisije in Evropske unije,« je dejala in dodala, da to ni napredek do točke, ki so si jo vedno želeli doseči – da bi se reproduktivne in spolne pravice obravnavale kot sestavni del fundamentalnih človekovih pravic v EU.
Lokarjeva je ob tem izpostavila še nekaj pomislekov. Gre namreč le za delno zmago pri financiranju, prav tako je vse odvisno od pripravljenosti držav članic. Dodala je, da bi komisija morala pripraviti jasna navodila za države članice o praktični izvedbi in vzpostavitvi informacijske platforme, kjer bi ženske dobile informacije. Vse skupaj pa je v prihodnosti še vedno lahko ogroženo zaradi političnih sprememb.
Boj še ni končan
Sociologinja Milica Antić Gaber je uspeh ocenila kot dober dokaz, da organizirana civilna družba lahko vpliva tudi na evropsko politiko. »To pomeni velik uspeh za Slovenijo, za majhno državo, kjer se je vse začelo. Od majhne skupine aktivistk do vseevropskega gibanja. In to je pomembna zgodba o solidarnosti in politični zrelosti. Aktivistke iz neke majhne države, kjer je ta pravica že zagotovljena, so se odločile, da se bodo zavzemale za pravice žensk v državah, kjer tega nimajo,« je izpostavila. Odločitev komisije bo imela konkretne posledice za življenje žensk in bo znižala število nevarnih splavov v Evropi ter s tem tudi število ženskih smrti.
Ob tem je komentirala še nasilne napade, ki so jih različne politične stranke in evropski poslanci izvajali na aktivistke in ženske, ki so izpostavile svoje tragične zgodbe. »Napadi in osebne diskreditacije kažejo na to, da oni nimajo pravih argumentov. A to ni politika, je preprosto poskus utišanja žensk in še posebej utišanja mlajših žensk. To ugotavljamo tudi v raziskavah o ženskah v politiki, kjer so mlajše ženske ali tiste ženske, ki se borijo za pravice žensk, prej žrtve nasilja kot katera koli druga skupina žensk. Po drugi strani takšne metode razkrivajo tudi strah nekaterih pred spremembami. Mislili so, da jim ne bo uspelo pri evropskem parlamentu, da bo ta bolj konservativen. Potem je aktivistom uspelo in začeli so izvajati napade pred odločitvijo komisije. To pomeni, da boj za enakost spolov še ni končan in da se bomo morali še vedno ukvarjati s takšnimi vprašanji,« je zaključila sociologinja.