Predlagani zakon o konoplji za omejeno osebno uporabo, ki sta ga v parlamentarni postopek vložili poslanski skupini Svoboda in Levica, ni deležen le ostrih kritik domače strokovne javnosti, temveč mu je, začasno, rdečo luč prižgala tudi evropska komisija.
Ministrstvo za zdravje je konec julija letos predlog uradno poslalo v postopek notifikacije pri evropski komisiji. Slovenija je namreč dolžna notificirati zakone, ki imajo vpliv na notranji trg EU ali pravni red Unije. Predlog je šel nato v trimesečni moratorij, v katerem je evropska komisija preverila, ali je skladen s pravili EU. Ugotovila je, da ni.
Odlog do 2. februarja
Evropska komisija je konec oktobra Slovenijo prek Slovenskega inštituta za standardizacijo, ki je slovenski nacionalni organ za postopke notifikacije, obvestila o svojem podrobnem mnenju, v katerem je moratorij za sprejetje zakona podaljšala še za tri mesece, do 2. februarja 2026. V tem roku morajo predlagatelji zakon popraviti tako, da bo skladen s pravom EU in mednarodnim pravom, ter o ukrepih obvestiti komisijo in se z njo uskladiti. Zato državni zbor zakona najmanj do tega datuma ne sme sprejeti.
Evropska komisija je v luči okvirnega sklepa Sveta EU na področju nedovoljenega prometa s prepovedanimi drogami izpostavila predvsem tri neskladnosti. Spotaknila se je ob količine, ki jih predvideva zakona. Polnoletna fizična oseba bi po predlogu lahko gojila do štiri rastline konoplje za osebno uporabo in posedovala do sedem gramov sušenega socvetja rastline konoplje na javnih površinah in do 150 gramov na naslovu prebivališča ter do pet gramov oziroma mililitrov smole, ekstraktov in drugih pripravkov iz rastline konoplje na javnih površinah oziroma do 50 gramov oziroma mililitrov na naslovu prebivališča. Tolikšne količine po opozorilih komisije presegajo meje posedovanja izključno za namene osebne porabe v smislu izjeme iz okvirnega sklepa sveta.
Za komisijo je posebej sporna tudi predlagana določba, po kateri bi ne glede na prepovedani promet s konopljo polnoletna oseba lahko brezplačno predala konopljo za omejeno osebno uporabo drugi polnoletni osebi za njeno osebno uporabo v količinah, ki veljajo za posedovanje na javnih površinah. Komisija opozarja, da to »ne more biti ravnanje, ki je namenjeno izključno za osebno porabo«.
Komisija je problematizirala tudi 16. člen, ki ureja prekrške, češ da »učinkovita, sorazmerna in odvračalna narava predvidenih kazenskih sankcij za neupoštevanje določenih količin za omejeno osebno uporabo ni ugotovljena«.
Komisiji pisali tudi nevladniki
Poslanka Svobode Sara Žibrat, prvopodpisana pod predlog zakona, je že napovedala, da bodo postopek skušali nadaljevati, predvidevajo pa več popravkov. V primeru kršenja dovoljenih količin za osebno uporabo se bodo po njenih besedah sklicevali na obstoječe prekrške v zvezi s posestjo po zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami ali na kazniva dejanja v zvezi s proizvodnjo in prometom po kazenskem zakoniku. Črtali bodo tudi možnost brezplačne predaje konoplje drugi polnoletni osebi, kar je bilo sprva namenjeno preprečevanju preprodaje konoplje, pridelane za osebno rabo. V zvezi s količinami pa je dejala, da obstaja več sodb Vrhovnega sodišča RS, ki tudi primere gojenja več kot štirih rastlin obravnava kot pridelavo za osebno rabo. O tem se bodo zato dodatno pogajali s komisijo.
Matej Košir, direktor Inštituta za raziskave in razvoj Utrip, nam je povedal, da so tudi slovenske nevladne organizacije s področja javnega zdravja pozvale evropsko komisijo, naj poseže v postopek, komisija pa je njihova opozorila vzela resno. »Zakon o konoplji za omejeno osebno rabo ni 'akt svobode', je akt neodgovornosti in prav je, da ga je evropska komisija ustavila (vsaj začasno), preden bi Slovenija postala eksperiment za vse, kar je v politiki na področju drog narobe,« je opozoril Košir. Dodal je, da bi bilo smiselno zakon umakniti ter se pogovoriti o tem, kako pomagati uporabnikom drog v sklopu obstoječe zakonodaje, ne pa legalizirati še tretjo drogo (poleg alkohola in tobaka), ki povzroča zasvojenost, duševne težave, na primer depresijo in psihotične epizode, ter socialne stiske. Po njegovem mnenju bi bilo bolje slediti portugalskemu modelu, po katerem uporabnik ni kaznovan, a država vseeno ne pošilja sporočila, da je uporaba normalna ali sprejemljiva.
