Tudi letos so v Dražgošah počastili spomin na padle borce Cankarjevega bataljona, ki so med 9. in 11. januarjem 1942 dali življenje za svobodo, ter na 41 ubitih vaščanov, ki so bili žrtve kolektivne kazni po umiki partizanov na Jelovico. Že 67. spominska slovesnost je letos potekala pod geslom »Z uporom in bojem do svobode«. Pod meglenim soncem ne preveč mrzle nedelje se je sicer zbralo manj ljudi kot lani, manjkal pa je tudi državni vrh. V imenu predsednice republike je venec položila častna četa Slovenske vojske, slavnostni govorec pa je bil evropski poslanec Matjaž Nemec.
Spomin in solidarnost
»Stara sem bila dvanajst let, ko se je začela vojna. Že leta 1942 nam je bila požgana hiša, oče je šel v partizane, mama pa je bila po zaporih, na koncu tudi v Ravensbrücku. Jaz sem morala k teti, ki me je vzela za pastirico, pa sem kravicam pela, ki so mi bile tolažnice in prijateljice,« je povedala Marija Kurnik, po domače Mici, iz Ljubljane. Kljub težkemu otroštvu je žarela od dobrodušja in vedrine. Čeprav ima 91 let, se še vedno redno udeležuje tovrstnih komemoracij.
»V Dražgošah je bila rojena moja babica. To je bilo v eni ubogi bajti s petimi hčerkami, njihov oče pa je bil gozdni delavec v Jelovici. Med bitko je bila tu moja mama, ki je takrat imela 14 let, in je vse življenje pripovedovala, kako se je bala, da jim bodo Nemci sledili, ko so morali pobegniti v Železnike,« je povedal Damir Cibic, upokojeni predavatelj na ekonomski fakulteti, ki ima sedaj v vasi vikend, izpred katerega je pohodnikom delil bodrilne besede in napitke. »Ta praznik je na začetku pomenil spominjanje na partizansko bitko. Kasneje je prevladal spomin na upor in solidarnost in zdaj je ta praznik postal prijetna kombinacija zimskega sprehoda in pohoda. Prek tega ljudje obudijo spomin na čas, ko je bila Slovenija solidarna in enotna v obrambi domovine in svojega jezika. Mislim, da sama bitka ni pomembna, saj so v vsaki bitki mrtvi. Pomembno je, da se spominjamo, da smo del tega velikega zavezništva, ki je premagalo nacizem in fašizem.« Cibic je pripomnil, da je nauk dražgoške bitke letos še bolj aktualen. »To, kar se verjetno dogaja v Gazi, je podobno temu, kar smo v Sloveniji doživeli med drugo vojno. Saj veste: 'Naredite to deželo spet nemško.' Palestinci sedaj doživljajo to, kar smo mi doživljali s strani Italije in Nemčije.«
Na izkušnjo dražgoške bitke in dogajanje po svetu je opozoril tudi Matjaž Nemec ter pozval k priznanju neodvisnosti Palestine. »Kot smo se pridružili ukrajinski tožbi proti Rusiji v njeni agresiji na Ukrajino, je naša odgovornost, da se sedaj pridružimo aktivnostim Južnoafriške republike in njeni tožbi proti Izraelu. Ker je vojna v Gazi genocid.« Za te besede je Nemec požel bučen aplavz. Častni govornik je opozoril na pomen vladavine prava, posvaril pred naraščajočim populizmom in neofašizmom ter obsodil retoriko, ki bogate slika kot elito, druge državljane pa opisuje s pojmom amorfna gmota.
Najbolj zagnani hodili dvanajst ur
Novinarji, funkcionarji in preslabotni za hojo smo se do prizorišča slovesnosti pripeljali, tisoče drugih pa je v spomin in opomin na trpljenje prednikov hodilo tudi več ur. Letos je bilo devet organiziranih pohodov različnih dolžin pod okriljem Planinske zveze Slovenije. Najbolj zagnani so hodili tudi dvanajst ur, kolikor trajata pohod po poti Cankarjevega bataljona v Dražgoše in pohod Železniki–Ratitovec–Jelovica–Dražgoše, ki ga organizirata planinski društvi Škofja Loka in Železniki.
»Kar se tiče razmer za pohod, je bilo idealno. Odpravili smo se ob pol enih. Noč je bila izjemno jasna in zvezdnato nebo je bilo nad nami. Malo je bilo ledeno, ampak vsaj ni pihalo. Ni bilo težko hoditi, saj nas ni nihče preganjal tako kot partizane. No, pa tudi vedeli smo, da nas čakata topel obrok in postelja. Oni pa so celo zimo bežali čez drn in strn,« je povedal Andrej iz Škofje Loke. S prijatelji se je udeležil pohoda po poti Cankarjevega bataljona, za katerega se je letos odločilo okoli 150 pohodnikov. Številni pohodniki pa so se na pot odpravili kar na lastno pest. »Odpravili smo se ob pol enajstih iz Nemilj. Ata mi je povedal, od kod so morali partizani bežati. Ni bilo težko hoditi. Meni je najbolj všeč, ko smo jaz, ata, palice in narava sami. Ata mi vse pokaže, kje so bili partizani in kako so se skrivali,« je povedal trinajstletni Gal Pokorn iz Spodnje Besnice.
