Društvo za raziskovanje jam Ljubljana šteje okoli 150 članov, ki so se nabrali z najrazličnejših vetrov. Med njimi so študenti, akademiki, delavci, kmeti, brezposelni, upokojenci, jamarski veterani. Vsak ima svoje razloge, zakaj ga je povleklo v raziskovanje podzemnih globočin, stična točka vseh pa je prav gotovo raziskovanje neznanega, doživetje nečesa novega. Iti tja, kjer ni bil še nihče. Poleg morja so jame verjetno še edini svet, ki ni do potankosti raziskan. »Bistvo jamarstva ni zgolj to, da si ogledaš jamo in greš domov. V društvu se trudimo odkrivati nove jame ali v tistih že obstoječih najti nadaljevanja. Pomemben del je njihovo dokumentiranje, risanje načrtov in opravljanje zapisnikov, ki jih potem oddamo v državni kataster. Ta ima že stoletno tradicijo, nad njim pa bedi Inštitut za raziskovanje Krasa,« pove Matic Di Batista iz omenjenega društva, kjer bodo prihodnji teden izvedli začetni tečaj jamarstva, kamor so vabljeni vsi, ki bi jih zadeva zanimala. Letos bodo tudi podelili 20. nagrado Viljema Putika za najboljši jamarski dosežek preteklega leta. Sogovornik takole opiše jamarske navdušence: »So nekakšni posebneži. Eden naših članov je dobro povedal, da smo kot organizirana anarhija.«
Jamarstvo zajema širok spekter dejavnosti, od tiste bolj športne plati, kamor spadata denimo poznavanje vrvne tehnike in uporaba orodja, do zanimanj za biologijo, risanja načrtov, varovanja jam. Na vprašanje, kako je s priljubljenostjo jamarstva, Di Batista odgovori, da ni kakšnih posebnih nihanj: »V jami je težko posneti dobro fotografijo za instagram.«
Sibirija pod Kaninom
Začetki znanstvenega raziskovanja jam segajo na Kras, od koder izvira tudi izrazoslovje, ki se je uveljavilo v uradni terminologiji. Recimo izraz dolina ali »doline« v angleščini, ali pa termin »karstology«, ki ga je prav tako narekoval slovenski izraz – krasoslovje. Vid Naglič iz ljubljanskega društva za raziskovanje jam doda, da bistvo jamarstva ni samo v odkrivanju sveta spodaj, temveč razumevanju teh geoloških čudes. »Skozi izkušnje in s poznavanjem teorije se naučiš, kako jame nastajajo, kako se obračajo in kam bodo šle v prihodnje. Po prodnikih lahko denimo prepoznaš, kje je tekla voda, ki je te kamne oblikovala. Ko prideš na razcep, tvoja intuicija veliko pripomore k temu, katero smer boš ubral. Če se pojavi prepih, je to zelo zgovoren znak, da se splača iti naprej. Mogoče si ljudje narobe predstavljajo, da so jame sami ozki prostori, kot kažejo nekateri posnetki. Ponavadi je ozek samo del poti, sledi mu ogromno brezno ali dvorana, pa tudi rov, po katerem hodiš. Tudi mi ne bi šli v rov, ki bi bil ozek še nadaljnjih sto metrov.« Naglič se spominja ekspedicije v jami pod Kaninom, ki je segala tisoč metrov globoko. »Notri smo naleteli na ožino, ki smo jo poimenovali Sibirija, ker je skoznjo pihal takšen mraz, da sem si v jami prvič dal kapuco čez glavo, ker me je tako zeblo. Ko smo prečkali ožino, se je pred nami odprla velika dvorana.«
Jame in človeška psiha
Seveda je bilo treba nasloviti očitno: klavstrofobijo. Marsikdo bi si mislil, da je za jamarstvo pogoj, da se brez vidnejše panike in s hladnimi živci privlečeš iz ozkega skalnega objema na drugo stran. Di Batista razloži zanimiv fenomen, ki se pojavlja pod zemljo: »V društvu smo imeli že veliko primerov ljudi, ki so imeli klavstrofobijo ali so se bali višine, pa so v jami to premagali, ker tudi znanstvene raziskave pravijo, da ima človek večinoma strah pred zaprtimi umetnimi prostori, kot so dvigala ali ozki hodniki. Ko pa so ljudje v jami, se velikokrat drugače počutijo in potem tudi premagajo ta strah, zato lahko zdaj hodijo v najgloblje jame v Sloveniji. Z višino je enako. Velikokrat se sicer spuščaš v čisti temi in si svetiš z lučko, ki sicer do neke mere osvetli ogromno brezno, a vseeno ne vidiš popolnoma, v čem se nahajaš.«
Jame v Ljubljani
Jamar nikoli ne more popolnoma vedeti, v kaj se spušča, je pa varnost absolutna prioriteta, pojasnita sogovornika, zato tudi jamarskih nesreč pri nas ni veliko. Osnovno pravilo je, da se na ekspedicijo odpravijo najmanj trije jamarji. Skupina mlajših in zelo zagnanih članov ljubljanskega društva se je nedavno podala v posebno akcijo, prebili so se namreč v na novo odkrito jamsko odprtino na Rašici. »Kdo bi si mislil, da so tam še kakšne nove jame,« pripomni Vid Naglič, z razlogom, saj je to območje že dodobra prečesano.
Druščina je slučajno našla neko luknjo, jo prekopala, ker je bil vhod premajhen, in se prebila naprej. Matic Di Batista pove: »Prejšnji teden so še eno ožino razširili do te mere, da so šli skoznjo, nakar se je pred njimi odprlo kar veliko brezno glede na običajne dimenzije ljubljanskih jam. Ravno danes pričakujemo sveže novice o tem, kaj se notri dogaja.« V Ljubljani je sicer nekaj manj kot dvajset jam, ki pa zaradi svoje geologije niso pretirano zanimive. Morda mladi jamarji na Rašici ravno zdaj odkrivajo nov dragulj, ki je ves ta čas čakal v temi.
