Tik pred volitvami minister za zdravje Janez Poklukar napoveduje obilno vlaganje v bolnišnice in zdravstvene domove. Pacienti in zaposleni so si v teh primerih že dolgo želeli novih prostorov. A hkrati je jasno, da bo izpolnjevanje marsikatere Poklukarjeve obljube padlo na ramena njegovega ministrskega naslednika oziroma prihodnje vlade.
Od obnov do novih zidov
Minuli teden so na ministrstvu izpostavljali investicije v osnovno zdravstvo, za katere so sicer odgovorne občine. Država je znatna sredstva za infrastrukturo na primarni ravni namenila prvič v zgodovini, so se pohvalili na ministrstvu. Podlaga za tako potezo je lani sprejeti zakon o zagotavljanju sredstev za investicije v zdravstvo od 2021 do 2031, so pojasnjevali. Nove ali obnovljene prostore si lahko med drugim obetajo v Zdravstvenem domu Celje, kjer namerava ministrstvo za zdravje za rekonstrukcijo zagotoviti 1,9 milijona evrov, v Kočevju, kjer bo vložek ministrstva znašal 1,2 milijona evrov, in v Ilirski Bistrici (na ministrstvu za zdravje bodo prispevali 1,1 milijona evrov).
Za prenovo lekarne, naložbe v opremo in digitalizacijo radiološke dejavnosti Ortopedske bolnišnice Valdotra bodo zagotovili 1,8 milijona evrov, so z ministrstva sporočili pred enim tednom. Le nekaj dni prej pa je Poklukar (znova) napovedal dograditev infekcijske klinike UKC Ljubljana; namenili so ji več kot 100 milijonov evrov.
Med večjimi investicijami, ki jih obljublja minister, izpostavimo še na začetku aprila napovedano obširno prenovo glavne stavbe ljubljanskega UKC. Vlada je ta projekt v načrt razvojnih programov za obdobje 2022–2025 uvrstila naknadno, njegova vrednost pa po trenutnih ocenah znaša dobrih 37 milijonov evrov. Na začetku meseca je Poklukar napovedal še dograditev ljubljanskega Onkološkega inštituta. Ocenjena vrednost znaša od 13 do 19 milijonov evrov. Na dolgi rok je v igri tudi selitev Onkološkega inštituta na drugo lokacijo.
Z ministri se menjajo tudi načrti
Zamude, zastoji in podražitve v obdobjih večjih gradenj so pokazali, da bi se bilo smiselno na tovrstne projekte zelo pazljivo pripraviti. Spomnimo na 16-letno gradnjo ljubljanske pediatrične klinike in na stroške te investicije, vredne 96 milijonov evrov, ki so se v primerjavi s prvotnimi ocenami skoraj podvojili. Ali pa na 11-letno gradnjo Onkološkega inštituta, ki je namesto prvotnih 22 milijonov stala 49 milijonov evrov. Že pred vselitvijo so se začele preglavice z vodovodom, ki so vodile v dodaten cikel investicijskih afer.
Težave so imeli tudi s klimatizacijo in požarno varnostjo, je spomnila nekdanja generalna direktorica Onkološkega inštituta Ana Žličar. »Zadovoljna sem, da nam je uspelo zgraditi nov vodovod. A kaj takega se ne sme ponoviti,« opozarja Žličarjeva. Poleg pozornega načrtovanja projektov, kjer je treba že od začetka upoštevati specifike posamezne zdravstvene ustanove, sta nujna tudi dosleden nadzor in pozornost pri primopredaji, je poudarila. »Vključiti je treba verodostojne strokovnjake,« je še dodala Žličarjeva, ki izpostavlja tudi odgovornost ministrstva za zdravje v vlogi investitorja.
Dolgoročnih načrtov gradenj, ki bi sloneli na projekcijah potreb bolnikov in bi »preživeli« menjave ministrov, v Sloveniji ni. Leta 2011 so na ministrstvu za zdravje, ki ga je takrat vodil Dorjan Marušič, na primer omenjali mrežo povsem novih regionalnih bolnišnic. Prezidave, dograjevanja in obnove starih objektov stanejo ogromno, so argumentirali idejo o gradnji »tipskih« bolnišnic do leta 2020. Starejše obstoječe stavbe bi lahko na primer preuredili v negovalne bolnišnice, so takrat razmišljali v zdravstvenem resorju. Temelji za bolj povezano načrtovanje investicij so na koncu ostali v predalih, oblasti pa so se kasneje od primera do primera odločale, kdaj obnavljati in kje graditi na novo.
