»SDS (+ oprode NSi) + Cerkev + zdravniška zbornica + KGZS + OZS … Ni kaj, črnuhar se je dobro organiziral, to mu priznam. In menim, da je skrajni čas, da leva sredina odvrže plašč razumevanja in toleriranja. Kajti ko je prepozno …«
Takole je v ponedeljek nekaj minut po polnoči po nedeljskem referendumu na facebooku Janezu Janši in SDS oponesla poslanka Svobode Lena Grgurevič. Prvak SDS je na omrežju X nato komentiral njen zapis, rekoč: »Strpna, vključujoča, liberalna poslanka Golobove koalicije.« Ob njen zapis so se obregnili tudi številni drugi uporabniki družbenih omrežij.
»Menda sem strašansko grešila. Blaženega Janeza sem označila za 'črnuharja'. Skrajna desnica je ogorčena, česa takega njihova krhka duša in poduhovljena nrav, prežeti s krščanskim sočutjem in ljubeznijo, nista vajeni,« je zvečer kritične odzive na svojo objavo še isti dan komentirala Grgurevičeva.
V slovenskem političnem prostoru se oznaka črni sicer uporablja kot pogovorni, neformalni izraz za politike, ki poudarjajo tradicijo, konservativne vrednote, družino in katoliško etiko ter se povezujejo s katoliškimi organizacijami. Desnica svojo politično opozicijo podobno zaničevalno naslavlja z rdečimi in rdečkarji.
Smrtni greh glasovati »za«
Če izvzamemo to, da je poslanka Svobode slabo prenesla politični poraz in da so nasprotniki zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pridno širili številne dezinformacije, je politična nedelja razkrila veliko mobilizacijsko moč konservativne civilnodružbene sfere in verskih institucij z RKC na čelu. Katoliške institucije sicer ob vprašanjih evtanazije in splava ter podobnih ideoloških temah z javnim sporočanjem pogosto hodijo po robu volilne zakonodaje.
Na oglasnih deskah nekaterih cerkva so recimo viseli plakati, ki so volilce nagovarjali, naj glasujejo proti zakonu. Po naših informacijah so v nekaterih cerkvah vernikom duhovniki na dušo položili tudi, da bi bilo glasovati za zakon smrtni greh. Podporniki zakona, koalicijske stranke in društvo Srebrna nit, ki so se v referendumski kampanji povezali v zavezništvo Moje življenje, moja pravica, so sicer v preteklih tednih opozarjali, da so se predstavniki Katoliške cerkve aktivno vključili v referendumsko kampanjo, čeprav se vanjo niso podali kot organizatorji.
Med drugim so trdili, da je Cerkev organizirano izobesila plakate in druge materiale, ki so nagovarjali k udeležbi na referendumu in glasovanju proti. V prijavi so po poročanju Dela posebej izpostavili pastirsko pismo pred referendumom, ki ga je podpisal Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit. Prijavitelji so prepričani, da pastirsko pismo »gotovo spada v okvir definicije referendumske kampanje, saj gre glede na avtorja, namen in vsebino za jasno in nedvoumno propagando«.
Ne politična kampanja, ampak poslanstvo
Zaradi domnevnih kršitev zakona o volilni in referendumski kampanji so na inšpektorat za notranje zadeve prijavili Nadškofijo Ljubljana. V Katoliški cerkvi so očitke zavrnili kot neutemeljene. »Cerkev ne vodi politične kampanje, temveč izpolnjuje svoje poslanstvo – oznanjati evangelij in braniti temeljne moralne vrednote, zlasti spoštovanje do življenja in dostojanstva vsakega človeka od spočetja do naravne smrti,« so zapisali na svoji spletni strani.
»Katoliška cerkev ni ena pravna oseba, ni ena firma. Katoliška cerkev ima pred zakonom urejen status z več kot tisoč pravnimi osebami. Nekatere od teh so se prijavile v volilno kampanjo in so med 33 organizatorji. Tu ne vidimo nobenega problema, kajti na plakatih je jasno napisano, kdo je naročnik, kdo jih je naredil, kdo jih je izobesil. Ta pravna oseba je prijavljena kot organizator,« pa je očitke za Pop TV komentiral predstavnik Slovenske škofovske konference Martin Nahtigal.
Postopki lahko trajajo več let
Inšpektorat za notranje zadeve je na naše vprašanje, kaj je bilo doslej v postopku ugotovljeno, odgovoril, da je v okviru zadnjega referenduma prejel več obvestil o domnevnih kršitvah zakona o volilni in referendumski kampanji, a da v skladu z zakonodajo ne sme javno razkrivati identitet kršiteljev ali podrobnosti posameznih primerov, dokler odločbe niso pravnomočne. Javno razkrivanje identitete kršitelja pred pravnomočnostjo odločbe bi namreč pomenilo kršitev pravice do zasebnosti in varstva osebnih podatkov, hkrati pa bi lahko poseglo v domnevo nedolžnosti.
»Ta pristop je skladen s prakso informacijskega pooblaščenca, ki v svojih mnenjih večkrat poudarja nesprejemljivost predčasnega posredovanja občutljivih podatkov iz aktivnih postopkov. Dodajamo tudi, da lahko prekrškovni postopki potekajo dlje časa, tudi več let, kar dodatno utemeljuje potrebo po zaščiti osebnih podatkov do pravnomočnosti,« so še dodali z inšpektorata v odgovoru na naša vprašanja.
