Da je pripravljen postati minister za zdravje, je infektolog dr. Andrej Trampuž, eden najbolj prepoznavnih slovenskih zdravnikov v tujini, premierju Robertu Golobu pisal že lani ob formiranju vlade. Trampuž odgovora od premierja lani ni prejel, prav tako ga ni prejel letos, potem ko je Golobu pred dvema tednoma znova pisal o možnosti pogovora, da bi prevzel ministrski stolček. V kabinetu premierja so nam potrdili, da so prejeli Trampuževo elektronsko sporočilo, a da predsednik vlade še ni sprejel nobene odločitve in da je v času dopustov trenutno odsoten. So pa potrdili, da ima Golob na mizi več predlogov – nekateri so se predlagali sami, druge so bili predlagani. »Predsednik vlade bo opravil temeljit premislek in z možnimi kandidati opravil pogovor. Predlog kandidata za ministra za zdravje bo v državni zbor posredoval v začetku jeseni,« so še zapisali.

Golob išče povezovalca, ne toliko vizionarja

V Dnevniku smo že poročali, da sta med imeni, ki krožijo, tudi nekdanji zdravstveni minister Dorjan Marušič, in pa Marjan Pintar, trenutno državni sekretar na ministrstvu za zdravje. Golob je v pogovoru za POP TV ugotavljal, da mora biti naslednji minister »predvsem povezovalec in mogoče malo manj vizionar«. V preteklih mandatih so bila pričakovanja glede zdravstvenih ministrov, ki so se vladam priključili naknadno, sorazmerno nizka. Teh ministrovanj se v zdravstvu spominjajo po poskusih umirjanja žarišč in ne po prizadevanjih za globlje spremembe v sistemu. Podobno velja za obdobja, ko so zdravstveni resor vodili predsedniki vlad; pred Golobom so bili v tej vlogi že Janez Janša, Marjan Šarec in Alenka Bratušek. Golob je sicer tudi po Bešič Loredanovem odstopu vztrajal, da reforma ostaja prioriteta, na ministrstvu za zdravje pa napovedujejo celovite ukrepe za skrajševanje čakalnih dob. Kaj vse bodo zajeli, še ni znano.

Trampuž je sicer eden tistih, ki meni, da so v slovenskem zdravstvu potrebne korenite spremembe. Je ugleden infektolog, ki je medicino študiral v Ljubljani, se specializiral v Švici in doktoriral v ZDA na kliniki Mayo v Rochestru, že skoraj desetletje pa je vodja infekcijskega oddelka v največji nemški bolnišnici Charité v Berlinu. Zagovarja krepitev javne zdravstvene mreže, v slovenskih medijih je kot infektolog pogosto nastopal v času covida. O možnosti, da bi postal slovenski minister za zdravje, je razmišljal že prej, občutek dolžnosti pomagati pa se je še okrepil v času covida, ko so na plan prišle številne sistemske pomanjkljivosti v zdravstvu. »Veliko pomanjkljivosti se je v tem času pokazalo tudi v nemškem zdravstvenemu sistemu, a to zdaj popravljajo, v Sloveniji pa temu ni tako. Zdi se, da se Slovenija v času covida-19 ni ničesar naučila in da gredo zadeve celo v nasprotni smeri, to je še večje privatizacije.«

Trampuž je jasen, da je to napaka, saj da dvojne prakse, ko zdravniki delajo tako v javnem kot v privatnem sektorju, neizbežno pomenijo situacije, ko lahko nekateri zelo dobro služijo, medtem ko tisti v javnem zdravstvu delajo v vse slabših pogojih. »To je bil tudi moj največji očitek Bešiču Loredanu. On bi moral biti prvi zgled, ne pa, da je ravno on delal privatno. Vsaj v tistem času bi moral to delo zamrzniti. Če sistem dopušča, da ljudje zraven služijo, se seveda noben ne bo prostovoljno odrekal temu denarju. Naloga ministra in njegove ekipe je, da ukine takšno stanje.« Trampuž je za Nemčijo dejal, da kajpak tudi tam obstaja možnost privatnega zavarovanja, a da ta prinese le dodatno udobje, nikakor pa ne pomeni preskakovanja vrst ali boljše oskrbe, kar se dogaja v Sloveniji. »Nisem proti privatnemu zdravstvu, ampak najprej morajo imeti vsi zagotovljeno neko bazično, dobro zdravstveno oskrbo, šele nato pride na vrsto ostalo. V Sloveniji pa se je ta sistem izrodil. Ljudje ne pridejo do primerne oskrbe in so izgubili zaupanje v sistem.«

Apolitičnost kot prednost

Trampuž ni član nobene stranke, kar sam vidi kot prednost, saj je prepričan, da bi moral biti minister za zdravje nekdo, ki ni povezan z nobeno politično ali drugo interesno skupino in ki bi se reševanja problemov lotil izključno strokovno. Njegov prvi pogoj bi bil, da bi lahko sam sestavil svojo ekipo. Prepričan je v racionalizacijo sistema, veliko je na primer nepotrebnih podvojenih preiskav, kot izredno pomembnega vidi tudi dialog z zdravniki. »Pokazati jim bo treba, da se bodo lahko plače višale samo po tem, kako bodo delali. Zdravniki ne smejo biti privilegirani, morajo pa biti plačani po dobrem delu. Kot nekdo, ki je delal v različnih državah, imam dober primerjalni vpogled v različne sisteme.« Trampuž sicer s slovenskimi zdravniki redno sodeluje. »Več kot 100 jih je bilo na strokovnem obisku pri meni v Berlinu. Slovenski zdravniki so eni najbolj cenjenih v tujini. Potencial je tukaj, samo sistem je potrebno urediti. Škoda je, da se tega ne izkoristi iz političnih razlogov.«

Nekdanji zdravstveni minister Dušan Keber meni, da je Trampuž dober potencialni kandidat. »Dobro ga poznam tako po njegovem strokovnem delu kot po dobrem organizacijskem delu. Predaval je po številnih državah. Tam, kjer so ga vprašali za nasvet, je skušal z mnenji vplivati, da se sistemi spreminjajo. Zato verjamem tudi v iskrenost njegovih sedanjih izjav.« Keber ob tem zavrača pomisleke, da Trampuž zaradi delovanja v tujini ni primeren za funkcijo, saj da ne pozna dovolj dobro slovenskega zdravstvenega sistema. »Nasprotno. Kot nekdo, ki je v času covida toliko komuniciral z mediji, o tem prav gotovo ni mogel razmišljati, ne da bi poznal razmer oziroma, da se o njih ni seznanil. Ne morem sicer trditi, da te razmere pozna do potankosti, vsekakor pa je njegov plus, da je neodvisen od lobističnih prijemov, ki so jih deležni praktično vsi v slovenskem zdravstvu. To je velikanska prednost.« x