O položaju nacionalnega radia, o vzdušju pred nedeljskim referendumom in načrtih za prihodnost smo govorili z Matejem Praprotnikom, pomočnikom direktorja Radia Slovenija za strateška vprašanja. Praprotnik v radijskem okolju velja za enega največjih strokovnjakov za digitalne storitve. Je poznavalec in avtor podcastov ter radijskih zgodb. Naš sogovornik upa, da bodo ljudje v nedeljo prepoznali pomembnost javne RTV in podprli njen obstoj.
Kot pomočnik direktorja Radia Slovenija za strateška vprašanja in digitalno prenovo se ukvarjate z načrtovanjem svetle radijske prihodnosti. Hkrati na RTV Slovenija novinarji in drugi sodelavci stavkate in se sprašujete, ali bo ob pritiskih, ki jih doživljate, prihodnost sploh prišla. Kako osebno občutite ta razkorak?
Res je, občutim frustracijo. Po eni strani razmišljam o tem, katere storitve radia bodo v prihodnosti dovolj kakovostne za poslušalce in bodo »rešile« novinarstvo. Hkrati pa se soočamo z akutno krizo. Aktualno je namreč vprašanje, ali bo javna radiotelevizija sploh preživela do trenutka, ko naj bi zaživeli produkti, o katerih razmišljamo. To je resna dilema. V razvojnih projektih Radia Slovenija uživam. Lotevamo se jih sistematično, strokovno, premišljeno. Po drugi strani pa imam občutek, da niti ni vsem v Sloveniji v interesu, da bi imeli močan javni medijski zavod, ki bi ponujal takšne storitve.
Imate občutek, da trenutno vodstvo ne želi, da bi bila RTV Slovenija uspešna?
Naj odgovorim drugače: pred dvaindvajsetimi leti, ko sem na RTV Slovenija prišel kot študent, se mi je zdelo nepredstavljivo, da se bo treba nekoč boriti za javni zavod. To je težko razumeti, je pa ta hip zelo očitno. Vsi ne želijo, da bi bili ljudje dobro obveščeni. Pogrešam resen, strokoven pogovor o tem, kakšne storitve naj RTV Slovenija ponuja v prihodnosti: kako nagovoriti mlade, kaj se bo na radiu dogajalo z digitalno tehnologijo DAB … Teh ključnih strateških vprašanj v debatah na sejah programskega sveta RTV sploh ne zasledim.
Se vse vrti okrog televizije, radio pa ostaja ob strani?
Večina ljudi na radiu ima res takšen občutek – da nas puščajo ob strani.
Kar pa je nenavadno glede na to, da imajo programi nacionalnega radia zelo velik doseg – posluša vas več kot četrtina slovenskega radijskega občinstva.
V družbi še vedno velja, da je televizija medijska kraljica. Nedvomno je takšna percepcija politike. Pri uporabnikih pa v resnici beležimo izjemno rast avdiostoritev, zlasti na mobilnih napravah. Seveda pa se tehnološke spremembe dogajajo tudi na televizijski strani. Minilo je obdobje linearnega spremljanja storitev. Vedno več gledalcev televizije ne gleda več v živo, ampak z zamikom oziroma na zahtevo. Za radio in televizijo je tako situacija identična: vprašati se moramo, kako publiki predstaviti enake vsebine na bolj strnjen način. Prepričan sem, da lahko radio in televizija z ustreznim pristopom in nekaterimi krajšimi vsebinami zadovoljita tudi nekoga, ki ju po navadi sploh ne spremlja. Za to pa potrebujemo razvojno naravnanost RTV Slovenija.
Je potemtakem še smiselna borba za elitne večerne termine, kakršno izvaja novo vodstvo televizije? Je smiselno ideološko zaznamovano umeščanje novih, lojalnih voditeljev v določene oddaje?
Določanje elitnih terminov in oddaj je sicer še vedno natančno tehnološko opravilo, podprto z empiričnimi podatki. O tem ne dvomim. Kot rečeno, pa se vendarle končuje doba, v kateri smo zvečer sedeli pred televizijo in spremljali program. Treba se bo vprašati, na kakšen način se bomo uporabniku medijskih vsebin najbolj približali. Po brexitu, epidemiji in po začetku vojne v Ukrajini namreč nastaja še druga težava: ljudje so utrujeni od slabih novic in se spremljanju medijev začenjajo izogibati. To je za družbo izjemno nevarno. Kot rečeno, ni v interesu vseh, zlasti ne vseh v politiki, da bi bila javnost dobro obveščena. Zato je osrednja skrb javne radiotelevizije, kako zagotoviti, da bodo ljudje dobro informirani. S slabo informiranimi ljudmi je namreč ob volitvah in referendumih najlažje manipulirati.
Je hkrati s trenutnim bojem za neodvisnost od politike in profesionalnost novinarstva na RTV prisotna tudi zavest, da ste edini medij, ki mu ni treba slediti komercialnim trendom, ampak lahko s pomočjo RTV-prispevka tudi eksperimentirate z novimi vsebinami in vsebinami za manjšinske publike?
Osebno ob tem občutim izjemno odgovornost. Zavedam se dolžnosti do javnosti in do plačnikov RTV-prispevka. Zdi pa se mi, da javni zavod kot institucija ta hip te svoje funkcije ne izvaja na odgovoren način. Profesionalni standardi so povoženi in ne prilagajamo se ustrezno razmeram v svetu. Prav bi bilo, da bi se tega lotili strokovno. Vendar vidimo, da se ključni strokovnjaki z RTV v resnici umikajo. To je zelo skrb vzbujajoče. Ne odhajajo zgolj dobri novinarji, ki v tem okolju ne vidijo več perspektive. Odhajajo tudi ljudje, ki se ukvarjajo z razvojem, tehnologijo … Povsem blizu je scenarij, da se RTV izčrpa in da ji odvzamejo kredibilnost, ki jo je gradila vrsto let. Vprašanje je, kaj bo ostalo na pogorišču. Če odvzamejo kredibilnost javni RTV, se bodo na koncu morda vsi strinjali, da RTV niti ne potrebujemo.
Katerega tehnološkega projekta se v prihodnosti – po referendumu, ki bi lahko prinesel olajšanje za RTV Slovenija – vendarle veselite?
Zelo bom vesel, če se bodo ljudje odpravili na referendum. To bo pomenilo, da se jim zdi RTV dovolj pomembna tema, da se o njej izrekajo. Sicer pa za radio izzivov res ne manjka. Prizadevamo si za izboljševanje novinarstva, zato načrtujemo, da bomo ponovili delavnico z ameriškim mentorjem Robom Rosenthalom, enim svetovno najbolj priznanih avtorjev podcastov, predavateljem in pripovedovalcem avdiozgodb. Delavnica, ki jo je vodil, je bila letos del našega Avdiofestivala, na katerem smo predstavili vrsto izjemnih podcastov in drugih zvočnih vsebin. Računam na to, da bomo v času po referendumu z Rosenthalovo pomočjo izobrazili še deset radijskih novinarjev – da bodo pripovedovali še boljše zgodbe in da bo nacionalni radio postal še boljši.
