Ivana Djilas je oseba, ki je ni mogoče tako zlahka opredeliti: je gledališka režiserka, pisateljica, občasna kolumnistka, umetniška ustvarjalka raznovrstnih zanimanj, ki je za svoje delo prejela več pomembnih nagrad, skratka, izobražena in uspešna ženska »s kariero«, kot bi rekli nekateri – toda hkrati je tudi ekonomska migrantka, priseljenka, pa dolgoletna prekarna delavka v kulturi, ki je na svoji več kot dve desetletji trajajoči umetniški poti, skoraj v celoti prehojeni v Sloveniji, doživljala boljše in slabše trenutke, priznanja in zavrnitve. Nekatere od slednjih tudi zato, ker ni bila »dovolj Slovenka«, kar ji je ob še nekaterih drugih življenjskih okoliščinah zgolj okrepilo njen čut za sprejemanje drugačnosti in spoštovanje razlik. Vsem navedenim določilom bi sama morda dodala še kategorije, kot so ateistka, feministka ali socialistka, v tem tednu pa se jim je pridružilo še eno: ministrstvo za kulturo jo je po več mesecev trajajočem postopku imenovalo za ravnateljico SNG Drama Ljubljana – torej na ugleden položaj, ki pa se utegne v negotovih razmerah, povezanih s prenovo matične hiše, izkazati tudi za precej nehvaležnega.
Sodeč po njenih izjavah zadnjih dni o prihodnosti Drame razmišlja trezno, a tudi optimistično. »Drama je usodno zaznamovala moje življenje in prepričana sem, da danes ne bi bila v Sloveniji, če mi Janez Pipan in Dušan Jovanović pred četrt stoletja ne bi odprla njenih vrat,« je med drugim poudarila ob imenovanju. »Velika čast je stati na mestu naslednje osebe, odgovorne za tako pomembno slovensko ustanovo, še posebej pomembno pa je, če je ta oseba ženska in priseljenka – ne le zame, temveč za vse, ki čutijo Slovenijo kot svoj dom ter vlagajo vanjo svojo ustvarjalnost in energijo.« Kot je pristavila, bosta največji nalogi vrnitev v matično stavbo in zaključek dolgotrajne prenove, kot ponos Drame pa je omenila izjemne igralce in igralke, ki potrebujejo »širok prostor za ustvarjanje, sodelovanje z domačimi in tujimi režiserji ter vključevanje novih umetnikov raznolikih profilov«.
Težavna pot do odrov
Rodila se je leta 1976 v Beogradu, kjer je tudi odraščala. Kot pravi, je bila radoveden otrok, ki pa mu je bilo pogosto dolgčas, zato si je nenehno izmišljevala različne projekte in potem z njimi nadlegovala bližnje. Njena najstniška leta so zaznamovali razpad skupne države, politične napetosti in splošno sesutje družbe; tako je v drugem letniku gimnazije, v času hiperinflacije, mednarodnega embarga ter protivojnih demonstracij, napisala svojo prvo dramo Zakaj ste tako slepi, v kateri se je dotaknila takratnih razmer, in jo uprizorila skupaj s sošolci – ter spoznala, da želi postati gledališka režiserka.
Zato se leta 1995 vpiše na fakulteto dramskih umetnosti v Beogradu; začne študirati gledališko in radijsko režijo, toda kmalu ugotovi, da je zašla v okolje, kjer je profesorji ne jemljejo resno – ker je ženska. Kljub temu vztraja, ko pa leta 1999 tik pred koncem študija doživi Natovo bombardiranje Srbije, začne ugotavljati, da s svojimi načrti v domovini morebiti vseeno nima prihodnosti; po nekaj tednih eksplozij se začasno umakne k očetu, ki živi v Ljubljani, tu pa jo Dušan Jovanović prepriča, naj se vpiše na magistrski študij na AGRFT. Vendar ji po prihodu v Slovenijo ni lahko: jezika ne zna, poznanstev nima, denarja tudi ne, šolnina pa je za njene zmožnosti neznosno draga. Zato se loti vsega, česar se lahko – uči v zasebni dramski šoli, sodeluje z ljubljanskim društvom gluhih in naglušnih (v katerem premaga svoje zadrege z uporabo slovenščine), pomaga na komercialni televizijski postaji in sodeluje pri organizaciji korporativnih prireditev, ob tem pa išče priložnosti za delo v gledališču.
Zagnana in natančna
In te postopoma pridejo: leta 2000 je asistentka Dušanu Jovanoviću pri predstavi Čakajoč Godota v ljubljanski Drami, nato dobi prve režije na neinstitucionalni sceni, v Gledališču Glej in Mini teatru; z enako zagnanostjo ter natančnostjo se loteva sodobnih dramskih besedil in lutkovnih uprizoritev, pri tem pa se po korakih prebija iz anonimnosti. Prvi opazen preboj ji uspe s kabarejsko predstavo Patty Diphusa – izpovedi porno dive (2004), ki jo je po motivih kratkih zgodb Pedra Almodovarja pripravila skupaj z glasbenikom Boštjanom Gombačem, sicer svojim življenjskim sopotnikom. Ta neobičajno sočni glasbeno-gledališki performans, ki nastane v koprodukciji z MGL, dobi skorajda kulten status ter na odrih doma in v tujini vztraja vrsto let, medtem pa začnejo deževati tudi vabila v institucije, od ljubljanske Drame do Celja, Kranja, Ptuja in Nove Gorice; redno dela tudi v obeh lutkovnih hišah. Vendar pa tudi kot samozaposlena v kulturi, vpeta v nestalne (pogosto nezadostne) prihodke, ohranja širok razpon dela; poleg nekaj desetin raznovrstnih uprizoritev, ki jih je skozi leta postavila v praktično vseh naših teatrih, je tudi prevajala, pisala, predavala, pripravljala koncerte in proslave, snovala kulturne programe in oblikovala razne dogodke za podjetja.
Ob prijavi na razpis za ravnateljico Drame se za tovrstno kandidaturo ni odločila prvič: leta 2010 se je že potegovala za mesto direktorice Prešernovega gledališča Kranj in bila nanj tudi izbrana, dokler se ni januarja 2011, tik preden bi morala uradno začeti delati, na novo sestavljeni kranjski mestni svet odločil, da razpis – ponovi. Bila je prizadeta, saj je odločitev razumela kot jasno nezaupnico, in se na vnovični razpis ni prijavila. »Po tistem, ko sem bila septembra imenovana za direktorico, sem na prošnjo gledališča takoj začela pripravljati program za prihodnje sezone in strategijo za celoten mandat, imela sem desetine sestankov, lotila sem se branja dramskih besedil ter odpovedala vse režije, za katere sem se dogovarjala; a po vsem tem si je mestni svet premislil, češ da bi si na položaju raje želeli nekoga, ki bi bil iz Kranja,« je trpko pripomnila. Slovenija, njena »izbrana dežela«, katere državljanka je postala leta 2003, jo je takrat razočarala, in v imenovanju za ravnateljico Drame lahko nemara razberemo sled nekakšne »kozmične pravice« – v prvi vrsti pa seveda priznanje njenemu dosedanjemu delu, znanju in izkušnjam.
