Afriška prašičja kuga (APK) je zelo nalezljiva in neozdravljiva virusna bolezen domačih in divjih prašičev. Druge živali ne zbolijo, tudi za človeka na srečo ni nevarna, je pa človek pomemben prenašalec virusa. Prenos APK je mogoč z obleko, obutvijo, prevoznimi sredstvi, poljščinami, prav tako z mesom in mesnimi izdelki iz svinjine, v katerih je virus izredno obstojen.
Virus APK je zelo trdoživ
»V svežem mesu je virus APK pri temperaturi štiri stopinje Celzija kužen vsaj šest mesecev, v zamrznjenem mesu več kot tisoč dni. Ne sušenje ne soljenje virusa ne uničita, saj se v mesnih izdelkih, kot sta šunka in pršut, kužnost ohranja vsaj 110 do 300 dni,« je za Dnevnik pojasnila dr. Marina Štukelj, strokovnjakinja za domače prašiče na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani. Dodala je, da je lahko nevaren tudi uvoz okužene krme. »V krmni mešanici, na primer v sojini moki in zmletih koruznih storžih, virus pri minus 4,4 stopinje Celzija ohranja kužnost 112 dni, pri 20 stopinjah 21 in pri 35 stopinjah sedem dni,« je izpostavila sogovornica.
Še leta 2007 se je stalež prašičev pri nas gibal okoli 600.000, lani pa smo jih imeli po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije zgolj 232.350. Po mnenju Marine Štukelj bi bil morebiten izbruh APK pri nas izjemno neugoden za našo že tako zelo skromno prašičerejo. Izidor Krivec, direktor Celjskih mesnin, pa je nedavno za Dnevnik dejal, da bi morebiten izbruh APK pomenil smrt za polovico živilske industrije rdečega mesa in bi bil zadnji žebelj v krsto slovenski prašičereji.
Glavni vir okužbe so divji prašiči
V gospodarstvu, kjer potrdijo bolezen, je treba pokončati vse prašiče. APK povzroča velikansko gospodarsko škodo tudi zato, ker ohromi trgovanje z mesom prašičev in z izdelki iz njega. To je na lastni koži izkusila tudi Hrvaška, ki je imela težave z APK že junija 2023. Tisto leto so bolezen potrdili v 1124 rejah prašičev, lani v šestih, od septembra letos pa imajo ponovno velik izbruh. Po podatkih tamkajšnjega ministrstva za kmetijstvo so do 21. oktobra APK potrdili v 53 objektih z domačimi prašiči, tudi na dveh večjih farmah, prav tako pri 327 divjih prašičih, od tega pri 191, ki so jih ustrelili lovci, in pri 136, ki so zaradi bolezni poginili.
Prav divji prašiči so glavni vir okužbe domačih prašičev. Virus se z njimi širi od 20 do 40 kilometrov na leto. Na Hrvaškem so zaradi APK doslej usmrtili že okoli 56.000 domačih prašičev, kar je dobrih pet odstotkov njihovega fonda. Na podlagi lastnih izkušenj in tudi izkušenj drugih držav pristojne hrvaške institucije ugotavljajo: APK je brez primere največji problem zdravja živali, s katerim se je svet kadar koli soočil.
Ostankov hrane ne odlagajmo v naravo
Ko so APK septembra letos na Hrvaškem potrdili tudi na dveh velikih farmah, je Srbija ustavila uvoz svinjine in izdelkov iz nje iz te države, čeprav ima tudi sama velike težave z APK. Do 21. oktobra so njen izbruh potrdili na 205 prašičerejskih gospodarstvih in pri 46 divjih prašičih. »Od septembra klobase v Srbijo vozimo prek Madžarske. Prek Hrvaške jih zaradi APK ne smemo več. To je pač politični ukrep,« je pojasnil direktor Celjskih mesnin, agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar pa je dodal, da je Japonska pred dvema letoma, ko so APK potrdili tudi v Italiji (letos so tam bolezen odkrili v eni reji domačih prašičev in pri 556 divjih prašičih, lani pa na 31 gospodarstvih z domačimi prašiči in pri 1205 divjih prašičih), je Japonska ustavila uvoz izdelkov iz prašičjega mesa iz Italije. Od takrat se je zaznavno povečal izvoz slovenskih pršutov na Japonsko.
Pri upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) opozarjajo, da je virus APK zelo obstojen in se dolgo obdrži v svežem in prekajenem mesu ter mesnih izdelkih, kot so pršut, klobase, krvavice. »Če to meso ali izdelki pridejo v prehransko verigo prašičev (odvrženi ostanki hrane v naravo, krmljenje domačih prašičev z ostanki živil), predstavljajo potencialni vir okužbe. Za širjenje bolezni na dolge razdalje je velikokrat (nevede) kriv človek. Za vnos APK na Češko, Švedsko in v Belgijo so bila najverjetneje vzrok živila iz okuženega svinjskega mesa, ki so jih ljudje odvrgli v naravo, z zaužitjem teh ostankov pa so se okužili bodisi divji bodisi domači prašiči,« so v sporočilu za javnost izpostavili pri UVHVVR. In dodali: »Pomembno je, da ostanke mesa ali mesnih izdelkov odlagamo v zabojnike za mešane odpadke. Na poti ostankov hrane nikoli ne odvržemo v naravo, temveč v primerne zabojnike s pokrovom. Če teh ni, ostanke odnesemo s seboj. Na tak način učinkovito preprečimo, da bi jih zaužili domači ali divji prašiči.«
