Specializirane kazenske zadeve so tiste, v katerih obtožnico na sodišče vložilo specializirano državno tožilstvo, po vsebini pa gre največkrat za najzahtevnejše oblike organiziranega in gospodarskega kriminala ter korupcijskih kaznivih dejanj. Kar pomeni, da so to hkrati prav tiste zadeve, ki so za širšo javnost najbolj zanimive in posledično tudi krepijo ali pa načenjajo zaupanje državljanov v pravno državo.
V 15 letih, odkar imamo v Sloveniji zakonsko podlago za delovanje specializiranih oddelkov slovenskih sodišč (zaživeli so sicer nekoliko kasneje), so izbrani sodniki obravnavali skupno 1275 specializiranih kazenskih zadev, ki ne izstopajo samo po svojih zahtevnosti in kompleksnosti, temveč tudi s - prav s tem povezanim - nižjim deležem obsodb. Kot je razvidno iz letnega poročila vrhovnega tožilstva, je specializirano državno tožilstvo lani uspelo s 58 odstotki specializiranih kazenskih zadev, medtem ko so vsa tožilstva skupaj dosegla precej višjih 88,2 odstotkov obsodilnih sodb.
Nekatere rešitve ostajajo mrtve črke na papirju
Kot je na posvetu ob 15-letnici specializiranega sodstva opozoril predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Marjan Pogačnik, je bilo vzpostavljanje specializiranega sodstva zahtevno, zakonodajo pa je bilo potrebno spremeniti, še preden so specializirani oddelki sploh zaživeli v praksi. Tako specializirano sodstvo v resnici nikoli ni zaživelo, kot je bilo zamišljeno v izhodišču, nekatere rešitve pa tudi danes ostajajo zgolj mrtve črke na papirju. Zakonska podlaga denimo omogoča, da se v reševanje specializiranih zadev na prvi stopnji vključijo tudi višji in vrhovni sodniki, vendar pa je v praksi štirim sodiščem (v Ljubljani, Kopru, Celju in Mariboru), kjer delujejo specializirani oddelki, težko privabiti celo prvostopenjske sodnike z drugih sodišč, kaj šele kolege z višjih instanc. Po mnenju Pogačnika, ki mu je pritrdil tudi vrhovni tožilec Boštjan Jeglič, bi bilo smiselno v prihodnje razmisliti, katere zadeve sploh sodijo na specializirane oddelke (in pred tem na specializirano tožilstvo), saj se dogaja, da jih po nepotrebnem obremenjujejo tudi manj zahtevni primeri, ki bi se brez težav lahko rešili v sklopu rednega kazenskega sodstva. Še posebej je izstopalo obdobje med letoma 2012 in 2016, ko je specializirano tožilstvo sodišča zasulo s specializiranimi zadevami.
»Delež izgube spomina je neverjeten«
Zaradi zahtevnosti in dolgotrajnosti sojenj v specializiranih zadevah, je na mestu tudi razmislek, da bi namesto petčlanskih senatov, v katerih so poleg dveh poklicnih sodnikov trije sodniki porotniki, sodili tričlanski senati s tremi poklicnimi sodniki. Prav tako vedno več izzivov predstavljajo dolgotrajni predobravnavni naroki, na katerih se razčiščuje (ne)zakonitost dokazov, možna rešitev pa je, da bi se na vsa vprašanja glede zakonitosti dokazov odgovorilo že med sodno preiskavo.
Da so prav kakovostne sodne preiskave izjemnega pomena, je poudaril tudi Jeglič. »Kar je takrat zamujeno, ni več mogoče sanirati,« je opozoril tožilec in še posebej poudaril, da v obsežnih primerih, ko se s preiskavo mudi zaradi pripornih rokov, preiskovalni sodnik v predpisanem času komaj zasliši vse osumljene. Po mnenju vrhovnega tožilca, ki je pred tem dlje časa služboval na specializiranem državnem tožilstvu, bo treba v prihodnje nasloviti tudi vprašanje skesancev oziroma tistih, ki se v zameno za nižjo kazen pogodijo s tožilstvom in priznajo krivdo. Ti nato na sojenju nato nastopajo kot priče, pogosto pa je očitno, da ne želijo sodelovati. »Delež izgube spomina je neverjeten,« opaža tožilec, ki si želi, da bi bili obsojenci, ki so priznali krivdo, v nadaljevanju postopka dolžni pričati proti preostalim obtožencem.
Na ministrstvu o specializiranem sodišču ne razmišljajo
Ena izmed večnih oziroma ponavljajočih se idej, kako obravnavati najzahtevnejše kazenske zadeve, je tudi ustanovitev samostojnega specializiranega sodišča. Na pravosodnem ministrstvu temu niso naklonjeni: »Ustanovitev specializiranega kazenskega sodišča bi bila namreč neustrezna zaradi omejenega števila kadrovskih virov v pravosodju. Morebitno prerazporejanje sodnikov in osebja bi oslabilo obstoječe - predvsem kazenske - oddelke na sodiščih. Sama reorganizacija oziroma organizacija novega sodišča bi nedvomno povzročila zastoje v postopkih, ki so že v teku. Šlo bi za precej majhen pripad zadev, saj bi bilo novo sodišče omejeno na zelo ozek segment področja organiziranega in gospodarskega kriminala, kar pa ne bi bilo racionalno z vidika organizacije poslovanja sodišč. Ob morebitni ustanovitvi novega sodišča pa bi se zadeve razdrobile, s čimer bi se zmanjšala preglednost reševanja zadev,« so nam odgovorili na ministrstvu za pravosodje, kjer se jim takšno sodišče za nameček ne zdi niti smotrno. Samostojno sodišče bi namreč potrebovalo tudi lastne podporne službe.
