Člani komisije za medicinsko etiko soglasno nasprotujejo predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja; ocenjujejo, da ga spremlja visoko etično tveganje. Zakon bi po mnenju komisije uvedel stanje, ko bi zdravniki ravnali v skladu z zakonom, a v nasprotju z etičnimi načeli poklica. »Dejstvo, da so tudi med zdravniki v Sloveniji zagovorniki evtanazije, ki bodo pripravljeni zakon uresničevati, tega ne spreminja.« Dodajajo, da predlog zakona kot ključni pogoj za prekinitev življenja navaja neznosnost trpljenja, a »podoba trpljenja je od primera do primera različna, povsem osebna izkušnja. V njem se poleg somatskih prepletajo eksistencialni, socialni, emocionalni in drugi vzroki. Kar je za nekoga neznosno, je za drugega znosno in presoja drugih, tudi najbližjih, je vedno tvegana. Na stopnjo trpljenja vplivajo tako bivalne razmere kot odnosi v družinah, ki se med seboj močno razlikujejo«, opozarjajo. Zato komisija dvomi, »da se bodo bolniki za prekinitev življenja, četudi na videz svobodno, vselej odločali brez zunanjih vplivov ali pritiskov. Izsiljene želje po smrti se bodo končale z umori bolnikov, ki jih ne bo mogoče obravnavati kot prostovoljno končanje njihovih življenj, so poudarili. Menijo tudi, da bodo zdravnika in medicinsko sestro pacienti in drugi ljudje povezovali s smrtjo, bremenili ju bodo morebitni kasnejši očitki vesti svojcev. Spomnili so, da je komisija vedno pozivala, naj smrt brez bolečin omogoči paliativna oskrba.