Poslanski mandati se po zakonu o volitvah v državni zbor delijo v dveh korakih. V prvem se strankam oziroma listam, ki so se uvrstile v državni zbor, delijo na podlagi izidov v posamezni volilni enoti. Slovenija je razdeljena na osem volilnih enot, vsaka ima enajst volilnih okrajev, torej iz vsake volilne enote izvolimo 11 poslancev. Skupaj je to 88 poslancev, dodatno pa sta v parlamentu še poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti v posebnih volilnih enotah, zato dobimo končnih 90 poslancev.
Ustava Republike Slovenije določa, da so pri volitvah v državni zbor mandati v volilnih enotah deljeni na podlagi Droopovega količnika, na ravni države pa po D'Hondtovem sistemu. Mandati se med stranke, ki so presegle volilni prag, vedno najprej delijo na ravni volilnih enot, nato pa še na ravni celotne države.
Matematični formuli
V prvem koraku se uporablja tako imenovani Droopov sistem. Na ravni volilne enote vsoto vseh glasov delimo s številom poslanskih mandatov (11), povečanim za ena, torej z 12. Število glasov, ki jih je prejela posamezna stranka, nato delimo s to kvoto. Dobljen količnik je število mandatov te stranke. Vzemimo volilno enoto B, kjer je glas oddalo 216.000 volilcev. Ker se v enoti voli 11 poslancev, se po formuli število glasov deli s številom mandatov, povečanim za ena. Droopov količnik v tem primeru znaša natanko 18.000. Za osvojitev enega mandata torej stranka ali lista potrebuje 18.000 glasov v tej volilni enoti. Če stranka B v tej enoti prejme 40.000 glasov, ji količnik 18.000 prinese dva zagotovljena mandata (40.000 deljeno z 18.000 je 2,22). Preostanek 4000 glasov pa se ne izgubi, temveč se prenese na državno raven, kjer se upošteva pri končni razdelitvi mandatov po D'Hondtovem sistemu.
Ta dvojnost zagotavlja, da se glasovi ne izgubijo, vendar pri tem lahko naletimo na svojevrsten paradoks, saj volilec ne voli le za kandidata v svojem okraju, temveč njegov glas prispeva k skupnim glasovom stranke oziroma liste, mandat pa lahko nato dobi kandidat v povsem drugem delu države.
V drugem koraku se po D'Hondtovem sistemu podelijo še mandati na državni ravni. Najprej izračunamo absolutno število glasov, ki jih je dobila stranka, ki je prestopila volilni prag. Kandidatne liste nato poravnamo v stolpce in njihove glasove delimo z ena, dve, tri, štiri … in vse do 88, nato primerjamo izračune za vse stranke in poiščemo 88 najvišjih številk, na podlagi katerih se razdelijo še preostali mandati. In tako so razdeljeni vsi mandati.
V primeru, da izračun števila mandatov za posamezno stranko po D'Hondtovem sistemu pokaže, da ji pripada več mandatov, kot pa jih je dobila v prvem krogu na ravni volilnih enot, se ji dodatni mandati dodelijo v tistih volilnih enotah, kjer jim je po izračunu z Droopovim količnikom preostalo najvišje število glasov. V tistih volilnih enotah, kjer so bili mandati že razdeljeni, pa se mandat dodeli listi ali stranki v naslednji volilni enoti, v kateri je imela lista ali stranka največji ostanek glasov.
Predstavniki vseh volilcev
Nekatere politične stranke so v predvolilnem času volilce nagovarjale s trditvami, da je čas, da posamezna lokalna skupnost dobi svojega predstavnika v državnem zboru. Vendar gre v tem primeru za zavajanje in manipulacijo z volilci, saj ne gre za lokalne kandidate, ki bi »naše kraje« zastopali v državnem zboru. Poslanci namreč niso zastopniki nobene občine in tudi ne »naših krajev«. Ustava določa, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva.
Prvi odstavek 82. člena opredeljuje naravo poslanskega mandata. Po ustavi so torej poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na nobena navodila. Gre torej za reprezentativni (predstavniški) mandat. To pomeni, da so poslanci samostojni pri odločanju in pri svojem delu ter glasovanju niso dolžni upoštevati želja ali navodil drugih. Vsak poslanec je tudi predstavnik celote; čeprav je izvoljen v določenem okraju, v parlamentu ne zastopa le interesov tistega območja ali svojih volilcev, temveč deluje v imenu vseh državljanov Slovenije.
Volilni sistem strankam omogoča, da lahko njihovi kandidati kandidirajo v katerem koli volilnem okraju. Zakon o volitvah v državni zbor namreč ne postavlja zakonske omejitve, ki bi določala, da mora kandidat živeti v volilni enoti ali okraju, kjer kandidira. Stranke zato svoje najmočnejše kandidate postavljajo v volilne okraje, kjer imajo največjo podporo. V preteklosti so se sicer že pojavljale pobude za ukinitev volilnih okrajev in uvedbo preferenčnega glasu, kar bi volilcem omogočilo neposredno izbiro osebe ne glede na okraj, vendar spremembe do sedaj niso bile sprejete.
Prag štirih odstotkov
Ker letošnje volitve mnogi označujejo za prelomne, za volitve, ki bodo tlakovale pot razvoju in življenju v Sloveniji v prihodnosti, je treba vedeti, kaj se zgodi z glasovi, ki jih volilci namenijo strankam, ki ne prestopijo parlamentarnega praga. Stranka ali lista, ki ne bo zbrala štirih odstotkov vseh veljavno oddanih glasov, ne bo prišla v parlament. Prag je odvisen od volilne udeležbe oziroma od števila oddanih veljavnih glasovnic, saj se tisti, ki odda neveljavno glasovnico, šteje le pri volilni udeležbi.
Poslanski mandati se torej porazdelijo le med stranke, ki prestopijo parlamentarni prag, drugi glasovi ne štejejo. Po podatkih državne volilne komisije je na zadnjih volitvah za stranke, ki se niso uvrstile v parlament, glasovalo 286.890 ljudi, kar je številka, ki bi zadostovala za okoli 25 poslanskih sedežev.
Ker se poslanski sedeži razdelijo le med stranke, ki so prag prestopile, vsak glas za stranko pod pragom dejansko poveča matematično težo glasov za parlamentarne stranke. V D'Hondtovem sistemu, ki se uporablja za razdelitev mandatov na državni ravni, neizkoriščeni glasovi strank pod pragom največkrat relativno najbolj koristijo največjim strankam, vključno s tistimi, ki vam morda niso blizu, saj te lažje dosežejo višje količnike za zadnje razpoložljive sedeže.
Pomembno je tudi vedeti, da so stranke, ki na volitvah dobijo vsaj odstotek glasov, upravičene do financiranja iz proračuna. Proračunska sredstva v največjem deležu prejmejo parlamentarne stranke, določen del pa tudi tiste, ki so dosegle več kot odstotek glasov, niso pa dosegle parlamentarnega praga in so tako ostale pred vrati parlamenta. Takšnih je bilo po volitvah leta 2022 kar 15, kar je bistveno več kot v letih 2014 in 2018, ko so brez sedežev v državnem zboru proračunska sredstva prejemale le štiri.
Volilna udeležba
V slovenskem volilnem sistemu volilna udeležba ni le statistični podatek, temveč tudi ključno vpliva na razdelitev moči v parlamentu. Volilna udeležba ima neposreden vpliv na volilni prag, ki se računa od števila oddanih veljavnih glasov. Višja ko je udeležba, več glasov mora stranka zbrati, da bi prestopila prag za vstop v parlament. Visoka udeležba je v zgodovini slovenskih volitev prej izjema kot pravilo. Več kot 70 odstotkov volilnih upravičencev je na volišča prišlo leta 2000, in sicer 70,14 odstotka, podobna je bila volilna udeležba pred štirimi leti, ko se je na volišča odpravilo 70,97 odstotka vseh volilnih upravičencev.
Nizka udeležba običajno koristi strankam z disciplinirano volilno bazo, visoka udeležba pa pogosto pomeni, da so se volitev udeležili tudi neopredeljeni volilci, kar lahko močno vpliva na izid volitev.
Poleg tega je pomembna tudi matematična teža posameznega glasu. V slovenskem proporcionalnem volilnem sistemu, kjer se mandati na državni ravni izračunajo iz preostankov glasov z D'Hondtovim algoritmom, je pri nižji udeležbi za en poslanski sedež potrebnih manj glasov, kar poveča relativno moč tistih, ki so glasovali. Visoka udeležba pomeni tudi večjo legitimnost izvoljenih predstavnikov, saj izraža voljo večjega števila prebivalcev. Nasprotno pa nizka udeležba odpira vprašanja o reprezentativnosti oblasti.